Srnin file na korenčkovem pireju s karamelizirano šalotko s timijanom

Kadar pripravljam meso, pripravljam dobro izbranega. Pa ne gre za to, da bi morala biti samo pljučna, fileji, biftki - bolj mi je pomembno to, od kod izvira, kako so ga hranili... Niti pomisliti nočem na to, kako piščanjčje farme vzgojijo vso tisto perutnino ter koliko hormonov in antibiotikov vsebuje to meso. Takšnega mesa res raje ne jem.

A ima naš "lovec" veze in poznanstva pri tazaresnih lovcih in je za svojo družino priskrbel mlado divjačino - srno. No, menda je bil srnjak, a ne bom pri teh zadevah šla preveč v podrobnosti. Skratka, prinesel je sveže, mlado in zdravo meso.

Srnin hrbet sem ločila od kosti in dobila 2 majhna fileja, ki sem ju prerezala čez polovico in tako dobila 4 manjše fileje. Potem sem meso solila in poprala ter na vročem maslu popekla z vsake strani po 4 minute. Meso sem zavila v alufolijo in pustila, da je nekaj minut počivalo, preden sem ga narezala.

Korenčkov pire sem naredila enako kot pred časom za k telečjim zvitkom. Za karamelizirano šalotko pa sem olupila majhne glavice šalotke, jih popekla na oljčnem olju z nekaj timijanovimi lističi, malo soli in popra. Prilila sem kanček vode ter jih dušila kakšnih 20 minut, da se je tekočina pokuhala, šalotke pa so karamelizirale. Princeska je rekla, da si želi, da ji enkrat pripravim kosilo iz samih takšnih šalotk, brez priloge ;-)

Ja, krožnike smo polizali do čistega.

Figova dobrota

Težko napišem, da so fige moj najljubši sadež, čeprav so. V tem času definitivno. Pozimi pa bi težko rekla, da bi najraje jedla fige, ki bi jih verjetno lahko kje dobila, po tem ko bi prepotovale tisoče kilometrov. A zdaj govorim o pravih figah, pristnih, slovenskih lepotičkah, sladkih zapeljivkah, ki bi jih lahko jedla do onemoglosti. Na teh jesenskih je nekaj posebnega, več zgoščenega sladkorja in arome kot v prvih poletnih. Mmmm, kako dobro je ugrizniti vanje. Vedno znova te čaka neko napeto pričakovanje in potem presenečenje, ko ne moaš čisto dobro vedeti, ali bo znotraj sočna in ne tako ultra sladka ali pa kompaktna in polna življenja in energije zbrane v hruškasto oblikovanem sadežu.

Fige so dar narave. Bolj kot z vitamini  so bogate z minerali: kalijem, magnezijem, kalcijem, fosforjem, železom in še nekaterimi. Za sadje vsebujejo presenetljivo veliko beljakovin, kar dober odstotek. Seveda pa so najbolj bogate s sladkorji, tistimi zdravimi, naravnimi.

Letos smo imeli posebno čast, da smo se lahko udeležili "trgatve" fig in jih tako nekaj nesli direktno iz drevesa v usta. Te so najslajše. A smo se pri tem nekaj tudi naučili - za obiranje fig je dobro obleči majico z dolgimi rokavi in dolge hlače ter roke zaščititi z rokavicami, saj so njihovi listi lahko precej agresivni za marsikatero kožo.

Kako dišijo! Z zaprtimi očmi bi vedel, da sem v okolici figovega drevesa! Zakaj mora biti sezona fig tako kratka? ja seveda, ko je pa tako sladka;-) Figov džem naredim skoraj vsako leto, saj je nujna sestavina sirovih plošč, a letos sem se odločila, da jih poskušam ohraniti v še bolj celem kosu, tako da bom lahko ugriznila vanje iin mi bodo med zobmi zapokale majhne pikice, s katerimi je napolnjena njihova notranjost.

Naložila sem jih v kozico z debelim dnom, jih potresla s sladkorjem, limonino lupinico in zvezdnatim janežem. Tako sem jih na sobni temperatuiri pustila stati 24 ur.

Nato sem jih na ognju pognala do vretja. Štedilnik sem ugasnila in vmes odpeljala enega otroka v glasbeno šolo, se v tem času znebila stotaka v špeceriji in ko sem se vrnila domov, postopek nažigavanja vretja ponovila. Pa je prišel čas za umivanje otrok in večerne aktivnosti ter rituale. Ta čas so fige počivale in se ohlajale. A ko sem opravila z materinskimi obveznostmi, so prišle fige še enkrat na vrsto, da občutijo, kaj je to vročina. Tako, ko so dosegle vrelišče, sem jih skupaj z gostim sirupom, ki je nastal, spakirala v kozarce in hitro zaprla.

Za prve lušte sem si nekaj rezin fig naložila na moj prvi poskus brezglutenskega in brezkvasnega kruha ter jih pokrila z rezino Camemberta. Kruh sem zamesila iz polovice ajdove in polovice polnozrnate prosene moke ter z vinskim kamnom. Prav presenetljjivo dobro je izpadel. Mmmm, dolgo nisem jedla kruha.

Priznam, da sem en kozarec figove dobrote nemudoma načela - niti ohladile se niso popolnoma, ko so se že družile z najboljšim vanilijevim sladoledom in priznati je treba, da sta idealen par. Le prihitro sta izginila.

Imate radi fige? Ste se tudi vi pripravljeni za gajbico ali dve peljati 150 km v eno smer?

Hokaido bučna juha

Jeseni so moje favoritke ravno tele krasne, živo oranžne, goste, sladke, polne in aromatočne Hokaido buče. Vse druge vrste buč se niti primerjati ne morejo s tole lepotico. Zato bo morda tale juhica samo ena iz niza jedi, ki jih bomo iz teh buč jedli to jesen. Tudi juha bo na sporedu še kdaj, ker je tako dobra, da jo preprosto moram še narediti.

Hokaido buče sploh ni potrebno lupiti, juha ne potrebuje nikakršnega zgoščevanja, saj ima ta buča že sama po sebi veliko škroba, tako da so juhe goste in polne. In kar je najbolje - Hokaido buče lahko pogosto dobite popolnoma ekološko pridelane, kot je bila tale moja - iz ekološke kmetije Zahojnik.

Bučo sem prepolovila, izdolbla notranji mehki del z bučnicami in trdo meso narezala na koščke. Te sem popekla na oljčnem olju, da se je buča še bolj pokazala v svoji sladkosti in polnosti. Nato sem buče zalila z govejo osnovo (lahko bi seveda uporabila zelenjavno, a mi je te ravno zmanjkalo) in jih pokuhala do mehkega. Potem sem koščke buč z malo tekočine zmiksala s paličnim ter dodajala toliko tekočine, da sem dobila pravo gostoto juhe. To sem še dodatno solila (nekaj soli je bilo seveda že v jušni osnovi) in poprala, prilila malo smetane in zadeva je bila zaključena.



Pri postrežbi sem samo še juho obogatila s suho praženimi bučnimi semeni, malo kisle smetane in nekaj kapljicami domačega, gostega bučnega olja. Z lahkoto rečem, da bi takšno juho lahko jedla vsak dan.

Kaj pa vi? Katera je tista jed, ki bi jo lahko jedli vsak dan?

Millefoglie z jajčevci in bučkami

Tole jed bi lahko poimenovala tudi Lazanja brez testenin, a bi se slišalo skoraj tako paradoksalno kot so billi tisti Rezanci Genovese brez rezancev. In glede na to, da sem se ravno vrnila iz potepanja po Toskani, mi je tole poimenovanje bližje. Millefoglie je v bistvu sladica, ki je sestavljena iz tankih plasti listnatega testa z vmesnimi plastmi bogate kreme in je prvotno francoskega izvora.

Moja jed pa je sestavljena iz tankih plasti vnaprej popečenih rezin jačevcev in bučk, z vmesnimi plastmi mesno paradižnikove omake, povezane z mozzarelo. Torej Millefoglie. Je pa jed nastala tako, da sta si otroka zaželela lazanje, pa je bilo potrebno nekaj podobnega napraviti še za kuharico mamico - torej nekaj brezglutenskega. 

Mesna omaka s paradižnikom je bila enaka tako v lazanji kot v brezglutenski različici. Na oljčnem olju sem popražila nekaj sesekljane čebule, dodala nariban korenček in mleto govedino, premešala, dodala sesekljan česen, origano, soli in poper ter dobro premešala. Ko se je vso meso obarvalo rjavo, sem dodala še na koške narezan paradižnik, malo zalila z vodo in kuhala kakšnih 25 minut na zmernem ognju. Vmes sem večkrat premešala, na koncu pa dodala še sesekljan peteršilj.

V drugi ponvi sem na oljčnem olju popekla na tanke rezine narezane jajčevce in bučke. Šele ko so bili pečeni, sem jih začinila s soljo, poprom in premazala s česnom.

Posodo za narastke sem premazala z maslom in na dno položila plast jajčevcec. Nanje sem prelila nekaj paradižnikove mesne omeke in potresla z mozzarelo in parmezanom. Potem sem položila plast bučk, ki sem jih zopet prelila z omako in potresla s sirom. To sem povaljala toliko časa, da sem porabila vse jajčevce in bučke.

Zgornjo plast - jajčevce - sem na tanko premazala s kislo smetano in potresla z mozzarelo. Pekla sem 25 minut pri 180 ° C oz. do zlatorjave skorjice.

Ne boste verjeli, ampak na koncu je celo naša princeska raje jedla mojo različico lazanje in to kljub temu, da obožuje vse vrste testenin.

Ravno prej sem razmišljala, da je manj dnevov kot jedi, ki bi jih želela pripraviti, kar me po svoje žalosti, saj se lahko kaj hitro zgodi, da mi bodo ideje pobegnile iz glave še preden bi utegnile pristati na krožniku.

Vložena pečena paprika

Začetek jeseni me vedno znova premami, da se lotim vloženih pečenih paprik, s katerimi je kar nekaj dela, a se ves trud z učitkom poplača, ko si pozimi odpremo kozarec dišečih, sladkih in aromatičnih lepotičk.

Všeč mi je, ker jih pripravljava skupaj - z žar majstrom seveda. Žar je njegovo kraljestvo. Saj poznate tisti vic (ali pa je kar kruta realnost), ko žena nakupi sestavine za piknik, pripravi in začini meso, zelenjavo, ki jo je vzgajala na vrtu, pa to in ono marinado, pa pogrinjke, pa strežba - vse je njena domena. Še več, vse mu prinese do žara, kjer mu je tudi osebna asistenka (prinese vžigalice, časopisni papir za podkurit, posodo za pečenje...). Potem pa žar majster vse naloži na žar, zraven spije kakšno pivce ali dva, kakšno reče s svojimi pivskimi frendi, vmes enkrat zadevo obrne in potem na koncu, ko se vsi dobro najejo rečejo samo: "Ej stari, svaka ti čast! Dobr si speku!" Takle mamo ...

A priznam, hvaležna sem zato, da je to njegova domena, saj se resnično ne bi želela odevati v vonj žerjavice in dima, kar je v teh primerih neobhodno. Že tako je dovolj vonj po zadimljenih oblačilih, ki jih dobim po takšnih priložnostih v pralnico.

Torej, paprike je žar majster dodobra spekel na žaru, z vseh strani. To pomeni, da morajo na zunaj že skoraj počrneti, da se potem lažje olupijo in seveda, da dobijo pravi gušt. Pečene je polagal v posodo s pokrovom, kjer sem jih pustula, da so se ohladide. Potem sem jih olupila, očistila pečk in narezala na trakove.

V veliki posodi sem segrela oljčno olje, dodala drobno sekljan česen, na hitro popražila in dodala na trakce narezano pečeno papriko, solila in poprala ter ob pogostem mešanju pražila kakšno uro. Proti koncu kuhanja sem dodala še limonin sok, ki je nadomestil alkoholni kis, ki se mu zavoljo mojega občutljivega želodčka izogibam.

Paprike sem nadevala v vroče sterilizirane kozarce in jih odprte dala za pol ure še v pečico, segreto na

180 ° C.

Nato sem po vrhu paprik prelila še malo oljčnega olja in kozarce takoj zaprla. Najraje bi enega načela že danes, a kaj ko bo zima dolga in paprike se bodo takrat še bolj prilegle.

Za ozimnico si nikoli ne pripravljam velikih količin shrankov, raje naredim več različnih vrst po par kozarcev. Tako nam shranki nikoli ne ostajajo do pomladi, ko nas že kličejo mladi, sveži poganjki zgodnjih zelenjavnih vrst.

Kaj pa vi pripravljate za ozimnico?

Pod toskanskim soncem in La Cucina Toscana

Razlog za mojo skoraj tedensko odsotnost se skriva v praznovanju prve obletnice, ko sva si pred enim letom, po dolgih letih in veliko prevoženih kilometrih vseh vrst cest, končno rekla "DA".

Odločila sva se za Toskano. Ker je lepa, romantična pokrajina z dušo in ker se tam seveda dobro je. Preživela sva nekaj, res nepozabnih, dni pod toskanskim soncem, na še enem kulinaričnem popotovanju.

Toskana in starodavna etruščanska mesta in vasice na majhnih gričkih so nekaj, kar te prevzame že prvi dan. Naju so posebej prevzele vasice, kjer imaš možnost opazovati lokalce in njihov način življenja. Za kaj takšnega bi v večjih mestih kot so Firence in Siena potrebovala vsaj kakšen teden, a nama očitno bolj leži pokrajina in manjše vasice, zato sva se tam najbolje počutila.

O Toskani bi lahko pisali celo večnost, o toskanski kulinariki pa se da tudi bolj na hitro strniti glavne značilnosti. Veliko uporabljajo kruha - že za zajtrk, pa potem pri kosilu v raznih juhah (Ribolita, toskanska paradižnikova juha...), za večerjo pa skoraj vedno za predjed kot kakšne bruskette ali pa crostiniji z raznimi nadevi in prelivi.

Tudi meso je skoraj enako močno zastopano v njihovi kulinariki kot kruh. In treba je priznati, da z mesom pač znajo. Najbolj slaven je seveda Florentinec ali T-bone steak. Potem pa imajo tudi veliko govejih filejev, zajca in divjega pujsa.

Najbolj sva pogrešala sadje in zelenjavo, čeprav se da tudi to dobiti, a se vidi, da jim nista ravno v prvem planu.

Jutranja kava v eni izmed vasic, kjer se vsako jutro zbirajo predvsem strejši prebivalci, je nekaj, kar moraš doživeti, da začutiš dušo te pokrajine in njenih prebivalcev. Tako ti celo uspe navezati stike in izvedeti npr. kje se dobro je.



Pokušina z zelišči in česnom natrtega pečenega odojka, ki ga narežejo v sendvič, je že bila ena izmed priporočil prijaznega lokalca.

Z ricotto polnjeni bučkini cvetovi na pireju iz mete so bili prav prijetna popestritev mesnega jedilnika.

Obilo zelenjave in okus domačnosti lahko okušate v Ribolitti - njihovi značilni juhi iz zelenjave in kruha.

Florentinca je bilo potrebno poskusiti - brez tega se ne gre iz Toskane. Imel je dober kilogram, zato sva si ga kar razdelila.

Tako sočnega, mehkega in popolno pečenega mesa še nisem jedla nikjer drugje kot ravno v Toskani.

Pa še nekaj je bilo najboljšega. Boljšega sladoleda kot v San Giminianiju še nisem jedla. Mmmmm - res, noro dobro. Ne nosi zastonj svojega naziva.

Večer pa se mora zaključiti s kozarcem dobrega toskanskega vina. Seveda sva poskusila tudi Chianti, a našla sva nekaj še bolj okusnih.

Veliko je ostalo še neraziskanega in tudi tako slavnih toskanskih vampov nisva poskusila (jaz itak da ne;-), a vse to bo počakalo do naslednjič. Top 3 mesta/vasice: Cortona, Anghiari, San Giminiano. Top 3 jedi: meso vseh vrst, rižota z jurčki in žafranom, sladoled.

V glavi pa imam že sedaj morje novih idej za kuho, peko in ustvarjanje, tako da bomo še vedno nadaljevali s kulinaričnimi razvajanji. Pa morda malo pospešili rekreacijo in kurjenje zalog;-)

Solata iz mariniranih bučk z žara

Kadar delam Nadevane bučkine zvitke mi vedno ostane kar nekaj trakov, ki niso bili tako popolno odrezani, da bi lahko iz njih naredila zvitke ali pa so bili krajci, ki tudi ne pridejo v poštev. Seveda tega ne zavržem, ampak uporabim v krasni solati, ki je še ena tistih, na top 10 seznamu letošnjega poletja.

Trakove bučk sem na hitro popekla na oljčnem olju (sicer bi jih na žaru, a dragega ni bilo doma), solila, poprala in dodala nekaj sekljanega česna - počakala sem toliko, da je česnov omamni vonj prepojil kuhinjo. Bučke sem preložila na večji krožnik, da so se čimprej ohladile in s tem prepriečila, da bi ostale mehke in uvele - morajo malo zahrustati. Čež ohlajene bučke sem potresla na drobno sekljan čili, prelila z malo balzamičnega kisa in potresla z veliko sekljane rdeče in zelene bazilike.

Premalo je poletnih dni, da bi se človek lahko naužil vsega, kar se mi poraja v glavi. Velikokrat ponavljate jedi ali pripravljate vedno kaj novega? Ste bolj za klasiko ali radi eksperimentirate?

Moderna sadna kupa z meringuo

Mislim, da je jasno, da obožujem meringuo in izpeljanke iz nje. Tako je hrustljava, v ustih se topeča dobrota, pristala v družbi smetane, jagod, malin in borovnic še na en, popolnoma izpiljen način. Pečene beljake moramo dodati na koncu, da ohranimo hrustljavost.

Meringuo sem spekla že zanjič, ko sem delala Mini Pavlove. In to je super, ker če imaš na zalogi pečene beljake, ki v zaprti posodi zdržijo kakšen teden, je sladica pripravljena v par minutah.

Na suhi teflonki sem par minut kuhala 100 g jagod, 100 g malin in 100 g borovnic, skupaj z dvema žlicama sladkorja. Ravno toliko mešanega jagodičevja sem prihranila svežega. Potem, ko je sadje oddalo svoje sokove, sem ga ohladila.

Vmes sem stepla 6 dl smetane, 2 žlici sladkorja v prahu in na koncu dodala še šilce Cointreauja. V smetano sem nadrobila nekaj meringue, vmešala še sveže sadje in dobljeno sadno mešanico.

Tole bi lahko jedla kadarkoli. Je lahko, je sladko, je simpl in seksi ;-)

Solata iz soparjenih jajčevcev

Pred desetimi, petnajstimi leti ni bi nikoli, niti na misel mi ni prišlo, da bi malancane jedla kako drugače kot v obliki ocvrtih kolobarčkov ali pa pogojno v kombinaciji paradižnika, paprike in sira, pri čemer mi je bil vse preostali del bistveno okusnejši od potemnelega sluzastega mesa s pečkami. A to se je začelo počasi spreminjati, ko sem začela eksperimentirati v kuhinji in sama spoznavati pristne okuse sestavin, za kater včasih ne bi posebej z veseljem odpirala ust.

A soparjeni jajčevci - to me še pred nedavnim ne bi prepričalo. In vesela sem, da sem se odločila žrtvovati nekaj luštkanih, svetlečih, bejbi jajčevcev in malo mojega časa za še en eksperiment. Eksperiment, ki je uspel na celi črti. Eksperiment, ki četudi to ne bo več, bo še kdaj na našem jedilniku. Še velikokrat. V njem so se namreč ti prečudovito obarvani sadežo pokazali v čisto novi luči. Za svojo odličnost ne potrebujejo olja, ki ga sicer tako radi pijejo, ampak je dovolj samo pravilen pristop in rezultat je odličen. 

Majhne jajčevce sem po dolgem prerezala na polovico in jih 15 minut soparila s prerezano stranjo navzdol. Nato sem jih narezala na manjše kose in prelila z dresingom iz 4 žlic sojine omake, 3 žlic čilijeve sladke omake, 3 žlic sezamovega olja, 2 sesekljanih čilijev, sesekljane mlade čebule, 2 žličk sladkorja, lupinice in soka ene limone, bazilike, mete, rumenih zeleninih listov, soli in popra.

Solato sem dobro premešala in takoj postregla, čeprav je dobra tudi popolnoma ohlajena. Je pa fino, da dresing umešaš med melancane še ko so topli, da se okusi lažje vpijejo. Morate poizkusiti, da boste verjeli, kar se na prvi pogled sliši res čudno, je v tem primeru vrhunsko.

Pečena poletna zelenjava s pinjolami in parmezanom

Preprosta, omamno dišeča zelenjava, ki jo ožlahtita parmezan in pinjole, mora biti vsaj enkrat na vašem jedilniku. Ker potem bo definitivno večkrat. Okusi, združeni v tej jedi so popolna kombinacija sredozemskega pridiha, ki mu v poletnih dneh res ni para. In to, da imamo v septembru takšno poletno vreme me resnično osrečuje. Vsak sončni žarek, ki me obsije skušam vsrkati vase in ga akumulirati za mrzle dni, ki bodo slej kot prej prišli do nas.

Za pripravo te jedi potrebujem 10, 15 minut - nič več. Potem se vse samo od sebe naredi.

Na večje kose sem narezala jajčevce, bučke, rdečo, zeleno in rumeno papriko ter paradižnik (včasih dodam tudi malo sušenega). Vse skupaj sem dala v globok, velik pekač, solila, poprala, dodala nekaj sekljanih strokov česna, prelila z oljčnim oljem (slabe pol decilitra) in dobro premešala.

Pekač sem potisnila v pečico, ogreto na 200 ° C in zelenjavo pekla 45 minut. Vmes sem jo parkrat premešala, da sem pomagala zelenjavi, da se je znebila tekočine.

Na koncu mora biti zelenjava brez tekočine in vidno pečena. A to ne bo težko ugotoviti, saj bo nesramno in omamno dišalo daleč naokoli. Po pečeni zelenjavi sem potresla še nekaj suho praženih pinjol in na tanko narezane koščke parmezana.

Kako bom pogrešala poletje! Kako bom pogrešala pestro ponudbo sadja in zelenjave! Ja, že mora biti tako. Bosta pa jesen in zima prinesli vsaka svoje dobrote, sadeže in čas za stvari, ki jih poleti nimamo.

Paradižnikove omake

Če imaš doma dobro paradižnikovo omako, imaš veliko možnosti, da z malo truda in časa spraviš skupaj odlično kosilo. Le kdo nima rad dobrih testenin? In povem vam, da so lahko eni špageti z navidez vsakdanjo paradižnikovo omako, vse prej kot vsakdanji. Lahko so ultra mojstrski.

Receptov za paradižnikove omake je na tisoče in lahko mi verjamete, da je tudi razpon okusnosti  teh zvarkov vsaj tako velik, če ne celo večji. Ko mi bo zmajkalo poleti pripravljenih omak, bom pozimi za pripravo omak kdaj uporabila tudi pelate iz pločevinke, a vedno bom kupila vsaj takšne, ki so bili biološko pridelani. Takrat bom dala večji poudarek kakovostnemu oljčnemu olju in uporabila bom klasične sopotnice takšnih omak: čebulo, česen, baziliko in čas. Pri paradižnikovih omakah je čas tisti, ki naredi veliko v prid okusa. Dlje ko bomo kuhali omakico, boljša bo.

Zato si jaz za moje paradižnikove omakaste shranke nekaj te dolge poti kuhanja prihranim tako, da paradižnike najprej pol ure pečem v pečici. To je začetna faza pečenih paradižnikov. Postopku, ki je opisan pri pečenih paradižnikoh sledim do faze, ko je potrebno paradižniku odstraniti olupek.

Za pripravo omake iz 4 kg paradižnika sem vzela 3 čebule, jih drobno sesekljala in na oljčnem olju popražila. Med praženjem sem dodala sesekljane 3 stroke česna, ščep zdrobljenih koriandrovih semen, zvezdnati janež in 2 klinčka. Zadevo sem rahlo posolila in dišalo je kot pri norcih;-)

Medtem sem drobno sesekljala olupljen paradižnik, ki med pečenjem spustil ogromno ene tekočine, ki sem jo seveda prihranila za kuho kakšne juhe, rižote ali česa podobnega.

Paradižnik sem dodala k čebuli, solila, poprala in dodala žlico balzamičnega kisa, žličko rjavega sladkorja, limonino lupinico (neškopljeno!), nekaj timijanovih lističev in lovorjev list.  

Omako sem na majhnem ognju kuhala 2 uri ali pa še pol za povrhu. Poskušajte jo med kuho in se sami odločite, kdaj ima za vas dovolj intenziven okus, da boste z njo razturali že pri pripravi špagetov ali pa pri peki pice.

Če imate čas, lahko omako seveda skuhate vsakič sproti, a pozimi tega res ne priporočam iz tistih brezokusnih paradižnikov. Iz njih lahko samo čarovnija pričara takšen pravi okus, kot ga dobimo iz poletnih, na soncu ogretih paradižnikov.

Za posebne priložnosti pa si pripravim tudi omako iz popolnoma pečenih paradižnikov - pečenih do zadnje faze. Takrat pri kuhi uporabim samo čebulo, česen, oljčno olje - najprej v družbi samo teh, dokler ne zadišijo kilometer okrog, potem pa jim dodam še pečen, olupljen paradižnik, premešam in kuham kakšno urco. Ko se paradižnik dobro razpusti, ga samo še spiriram, dodam baziliko, soli in poper, še malo oljčnega olja in omaka za posebne priložnosti je nared.

 Kateri so pa vaši najljubši recepti za pripravo paradižnikovih omak?

Mini Pavlova

Trenutek, ko se sladice željna slina dotakne hrustljave meringue je neprecenljiv. V ustih nastane eksplozija okusov, ki te hkrati prevzame z neko otroško nežnostjo, kot bi te kot majhnega dečka ali deklico v varen objem zavila mama. In kadar se to dvoje združi s sočnostjo in aromo jagodičevja, povezanega s kremasto osnovo, takrat govorimo o Pavlovi. Gre za sladico, ki so jo v Rusiji pripravili v čast in spomini balerini Anni Pavlovi. Ker se meringua pri rezanju lomi, sem se odločila, da naredim kar "osebne" majhne balerine - mini Pavlove.

Najprej sem pripravila beljakova gnezdeca. Pečico sem segrela na 100 ° C. 4 beljake sem s ščepcem soli stepla v čvrst sneg. Postopoma sem vtepala 200 g sladkorja, žlico za žlico. Stepala sem toliko časa, da sem dobila bleščeči sneg čvrstih oblik. Tako obdelanega sem žlico oblikovala v gnezdeca (3 cm visok krog, v sredini sem naredila jamico) in jih polagala na pekač, pogrnjen s peki papirjem. Gnezdeca sem pekla 2 uri, nato ugasnila pečico in jih v njej pustila čez noč. Tako pečena gnezda bodo v dobro zaprti posodi zdržala tudi kakšen teden in iz njih lahko naredite še veliko nebeško dobrih sladic, a o tem kdaj drugič.

V pečena gnezda sem sedaj samo še nadevala stepeno smetano (z dodatkom mletega sladkorja in Coitreauja) ter jagode, ki sem jih predodno potresla s sladkorjem v prahu - toliko, da so spustile malo soka.

Kot je včasih rekel moj dedel: "Tole bi pa še angelčki jedli."

Kaj pa vi? Bi jedli tole sladico?

Skutni narastek s češnjevci

Obožujem skuto v slani obliki. Z dodatkom parmezana, ki intenzivira okus je božanska. Češnjevci pa poskrbijo za sočnost in skladnost okusov.

Grozd češnjevih paradižnikov sem očistila in oprala ter zmešala s sekljanim česnom, žlico oljčnega olja, soljo in poprom. Pri 200 ° C sem ga pekla 15 minut.

Ta čas sem nastrgala parmezan in ga potrsla po z maslom namazanem pekaču. 6 jajc sem rahlo stepla in jim dodala 500 g domače skute. Primešala sem še 2 dl kisle smetane in nekaj timijanovih lističev ter solila in poprala.

Skutno zmes sem prelila čez nastrgan parmezan, čez potresla pečene češnjevce in še malo timijanovih lističev, pokapljala z oljčnim oljem in pekla 30 minut.

Narastek je okusen tako topel kot hladen in dopusšča razne variacije dodatkov. Češnjevci se dobro obnesejo v kombinaciji s špansko klobasico Chorizo.

Pa vi - imate radi skuto? V kateri jedi vam je najboj všeč?