Nektarinina pita z ananasovim žajbljem

Kako so čedne tele pite! Kar ne morem in ne morem jih nehati delati. Danes je na vrsti nektarinina. Pa da ne bo čisto klasična sem se odločila, da sladkim in sočnim sadežem dodam še malo začimb - ananasov žajbelj.

Letos so namreč ultra moderne začimbnice za raznimi okusi - obstaja celo začimba z okusem coca-cole. Nad slednjo se resda nikakor ne bi mogla navdušiti,a tale žajbelj z okusom in vonjem ananasa mi je bil toliko simpatičen, da sem si ga morala posaditi v zeliščni vrt.

Testo za pito sem naredila enako, kot pri marelični. Modelčke za pito sem oblekla s testom in vse skupaj dala narahlo namrzniti. Ta čas sem na tanke lističe narezala nektarine in jih potresla z nekoliko rjavega sladkorja, pomešanega s semeni iz vanilijevega stroka. Testne modele sem v krogu obložila s sadjem, da je nastala rožica. Po vrhu sem potresla seseklan ananasov žajbelj. Pite sem pekla 25minut pri 180 °C. Sočne in okusne so bile.

Caprese

V tem času se že dobijo tisti pravi, domači paradižniki, ki so nekaj čisto drugega kot kakšen belgijski grapolo. Zato si poleti vsak dan privoščite domači paradajz.

Pravijo, da paradižnik v hladilniku izgubi tisto pravo aromo, a za tole solato se mi zdi, da paše ohlajen.

Paradižnik in mozzarelo (boljša je mozzarela di bufala) sem narezala na tanke rezine in jih izmenično polagala na krožnik.Vse skupaj sem solila, poprala in pokapljala z oljčnim oljem. Čez solato sem potresla še sesekljano baziliko.

Vsi smo jo jedli, vsak svoj krožnik. Odlična je!

Hladni prigrizek za poletne večere

Poletni večeri so kot nalašč za posedanje na terasi, kramljanje in pikanje kakšnih slastnih dobrot. Pri nas doma so siri vedno na zalogi. Pa tudi sadje in zelenjava. Občasno kupim še kakšno rezino pršuta ali pa dimljenega lososa, kakšnih drugih salam pa skorajda ne najdeš v našem hladilniku. Iz teh sestavin se da narediti že kar nekaj različnih prigrizkov.

K sirom se odlično podajo fige, grozdje, kakšni oreščki in džemi - figov, slivov ali pa kakšen drug. 

Mozzarela in paradižnik sta okusna in tudi lepa kombinacija.Če ju napikam na palčke, dobim ražnjiče, ki so praktični za jesti in za postaviti na mizo. lahko so na krožniku, v kozarcu, zapičeni v melono ali kaj podobnega.

Za sirovo ploščo je fino imeti vsaj tri, precej različne vrste sira. Vedno vzamem sire različnih intenzivnosti, strukture, zrelosti, pikantnosti...

Melona in pršut je iitak klasična kombinacija, ki v resnici dobro funkcionira. Pa še kaj bi se našlo, a zvečer se ni dobro preveč najesti;-)

Hruške v rdečem vinu

Ne morem si kaj, da ne bi vso to sadje, ki ga v tem času nudi narava, uporabila za sadne in sočne sladice. Posebej hruške, ki jih sicer surovih ne jem prav pogosto. Napenjajo;-( A tele, kuhane v dobrem, rdečem vinu, niso delale nobenih težav. Le upreti se jim je bilo težko. Bi kar še in še poskušala te aromatične debeluške z raznimi variantami prilog.

Čvrste, ne prevelike hruške sem olupila, jih na spodnjem delu ravno odrezala, pecelj pa pustila - za okras in za lažje prijemanje kasneje. V veliko kozico sem natočila eno buteljko odličnega Caberneta in dodala stroka dveh vanilijevih palčk, ki sem ju po dolgem prerezala in iz njiju postrgala vsa semena. Tudi semna so seveda romala v vino. Temu sem dodala še 200 g sladkorja, cimetovo palčko, lupinico in sok ene neškopljene limone in majhen šopek svežega timijana, ki sem ga povezala z vrvico.

Tekočino sem zavrela, zmanjšala ogenj in v kozico pokonci naložila hruške - druga ob drugo, da so imele oporo in so stale pokonci.

Kozico sem pokrila in dala v ogreto pečico, kjer so se hruškice namakale v aromatični kopeli kakšno uro. Vmes je le treba malo preveriti, kakšne sorte so hruške, da se ne bi zgodilo, da bi razpadle. Ostati morajo čvrste, a hkrati prijazne za ugriz.

Kako je dišalo med peko! Vonj vina, sladkorja in dišavnic je sredi poletja pričarl spomin na zimo, na decembrske praznike, toplo hišo in omamne priboljške.

Kozico sem skoraj malo premalo previdno vzela iz pečice, saj so se mi prstne blazinice malodane prilepile na peklensko vroča ročaja kozice. Kadar kuham na štedilniku, se ju brez problema dotikam, tole je bilo pa skoraj za prstne odtise zradirat. Ufff - pazljivo.

Hruške sem pobrala iz kozice in jih preložila na krožnik. Omaamno vino pa sem na šredilniku pokuhala na polovico. Kozico sem odstavila in vanjo dodala 150 g masla. Kozico sem previdno nagibala v levo in desno toliko časa, da se je maslo razpustilo. Nastala je božanska omaka. Vanjo sem zložila hruške, kjer so čakale, da pridejo na vrsto vsaka s svojim spremljevalcem.

Ene so bile deležne vanilijevega sladoleda, druge pa kisle smetane. V vsakem primeru pa jih je najbolje pojesti še tople.

Si boste tudi vi sredi poletja pričarali zimske vonjave?

Breskova pita z meringo

Odkar sem si nabavila tele majhne francoske modelčke za pite sem postala pitoljubka. Sicer ne za jesti -moka ;-(, ampak za peko. Tako luštne so tele majhne pitice, da bi jih kar pekla in pekla.

Tole pito sem naredila skoraj identično kot marelično, le da sem namesto marelic vzela breskve, izpustila timijan in ga v tem primeru nadomestila s kančkom Cointreauja.

Ko je bila pita že skoraj pečena, sem nanjo naložila še beljakov sneg s sladkorjem in pito položila nazaj v pečico - tokrat za par minut pod žar. Ampak pozor! Tale žar lahko v nekaj sekundah naredi zamegljeno in zasmojeno kuhinjo. Zato pred pečico postavite stražo in dobili boste odlično, sočno pito s kapo;-)

Borovničev džem

Za zimo si je dobro pripraviti domače shranke, ki nas vedno znova spomnijo na darove poletja ali pa jeseni in poskrbijo, da se tudi v času, ko narava ni tako radodarna z dobrotami, malo pocrkljamo. Takšen dan kot je danes, je nalašč za to.

Džeme kuham predvsem zato, da jih lahko pozimi vmešamo v navadne jogurte in tako dobimo krasne domače sadne jogurte brez vseh umetnih barvil, aditivov, konzervansov, želatin, emulgatorjev in kar je še tega sranja (ups, pardon za tak jezik).

Vse skuham po istem kopitu. Do razlik prihaja le v času kuhanja džemov, saj je to odvisno od količine vode in pektina, ki ju posamezno sadje vsebuje. Več kot ima sadje pektina, hitreje bo želiralo. Več kot ima vode, več časa bomo potrebovali, da bo ta izhlapela in se bo džem zgostil in želiral.

Še nekaj - nikoli ne kuham velikih količin džemov, saj je za hitro izparevanje tekočine pri kuhanju pomembno tudi to, da hkrati ne kuhamo preveč sadja, saj bi s tem izhlapevanje podaljšali, moj cilj pa je, da džem kuham čim manj časa.

Vzela sem veliko kozico, največjo, kar jih imam in vanjo strsla približno 2 kg borovnic. Tem sem dodala tri četrt ali pa slab kilogram sladkorja in vse skupaj premešala. Na štedilniku sem zmes na hitro zavrela, potem za malenkost zmanjšala ogenj in ves čas kuhanja mešala, da sem s tem še pospešila izparevanje. Ko sem v borovničevi zmesi opazila, da je počasi začela želirati (to je bilo nekje po 20 minutah intenzivnega vrenja), sem dodala še sok dveh limon in na ognju mešala še kakšnih 5 minut. Zdaj je džem dokončno želiral. Pretočila sem ga v dobro oprane kozarce in jih še vroče zaprla.

Takole skuhan džem bi vsekakor zdržal vsaj toliko časa kot tisti z želirnim sladkorjem, le da bo tega prej zmanjkalo ;-)

Pavus - Grad Tabor Laško

Markovo kuhinjo smo v preteklosti večkrat preizkušali v Hotelu Evropa in vedno znova je dokazoval, da je mojster kakršnih nam v Sloveniji manjka. Tega smo se še toliko bolj zavedli po njegovem odhodu, ko se je odločil za novo pot. Za njegovo pot. Kmalu smo lahko brali in slišali pohvale iz vseh koncev in krajev in nestrpno sem pričakovala obisk v njegovo restavraciji Pavus, ki jo ima na Gradu Tabor nad Laškim.

Včasih so lahko pričakovanja, sploh kadar so velika in intenzivna, precej zavajajoča. Dejstvo je, da je realnost različna od naših predstav in pričakovanj, kar pa ne pomeni nujno, da je ta boljša ali slabša - je pač različna. Lahko nas tudi zavede. Zato sem si namerno vzela čas, da sem strnila vse vtise in okuse, ki sem jih doživljala včeraj, s tem da sem skušala odvzeti vsa prejšnja pričakovanja in pa primerjanje dveh mladih chefov, ki sta, vsak na popolnoma svoj način, prava umetnika - David Vračko, Mak in Marko Pavčnik, Pavus.

Bili smo štirje - klasična gurmanska zasedba in prepustili smo se kuharjevemu izboru. Menda je menu ravno sredi prenove, tako da smo bili deležni že kar precej jedi iz poletnega menuja, za hladno predjed pa smo poskusili še nekaj iz pomladnega - dimljenega jelena, obloženega s črnimi orehi, pokapnega z malinovo omako in potresenega z naribanimi gosjimi jetri. Paša za oči in bojda tudi za usta.

                           

Vzeli smo namreč samo eno predjed iz pomladnega menuja, vsi ostali smo si privoščili novost - dimljenega zajca z zeliščnim sladoledom in jabolki. Tu bom iskrena - žal mi je bilo, da se tudi jaz nisem odločila za jelena. Morda bo potrebno tole predjed še malo dodelati - zeliščni sladoled je bil sicer odličen, a zajcu je nedvomno manjkalo dima in pa tanjšega reza.  

Zato je bila pa toliko bolj dovršena rižota z dimljeno postrvjo, lisičkami in zelenjavo, posuta s črnim postrvjim kaviarjem. Mega! Če mi ne bi bilo nerodno in če ne bi čakali še na naslednje jedi, bi sigurno prosila za "repete".

A sledile so še okusnejše jedi. Telečji priželjc na leči z zelenjavo in potočnimi rakci je bil fantastičen. Telečji priželjc je bil prava poezija okusov in njegova mehkoba znotraj ter hrustljavost zunaj sta bili popolni. Cenim, da si chef vzame čas, da nabavi prave sestavine - to je res ključno. Po priželjc se zapelje kar v Ljubljano in kupi slovenskega, ne italijanskega, kot bi ga sicer lahko. Pravi, da daje prednost lokalnim sestavinam. Bravo Marko! Ti si naš!

Sledila je še glavna jed, ki je bila top of the top degustacijskega menija - jagnječji file v naravni omaki z rožmarinom, skutni ravioli  in pečen vitlof. Meso je bilo nadvrhunsko in prvovrstno pečeno. Omaka z rožmarinom pa je bila daleč najboljša izbira in kombinacija k mesu.

Za poletno sladico je marko izbral borovnice, prekrite z lešnikovim biskvitom (brez moke - jupi, 3 x bravo) in malininim sorbetom, ki je kljub vsemu deloval bolj kot sladoled, s čimer pa ni nič narobe, saj se je prav lepo podal k lahkemu biskvitu.

Vse jedi, z izjemo dimljenega zajca, so bile okusne in za prste obliznit. Marko v jedeh ne pretirava z velikim številom sestavin, kar je vodilo Michelinovih restavracij. Morda lahko sprva delujejo preproste in nič kaj izvirne, a okus in kakovost sestavin sta tista, ki štejeta. In to Pavus sigurno ima. Naj tako tudi ostane!

Bučkina juha s peno iz bazilike

Kako obožujem poletje! Zaradi toplega vremena, dolgih dnevov, sonca, vrtnih zabav, piknikov, morja, dopustov... predvsem pa zaradi vsega, kar nam v tem času podarja narava in pridne roke zelenjavarjev, sadjarjev, kmetov in kar je še tovrstnih poklicev.

Vsak dan lahko jemo nove, zdrave, lahke jedi. To pozimi najbolj pogrešam. Čeprav je tudi narava poskrbela za to, da nam pozimi bolj paše jesti močno, nasitno hrano, medtem ko se poleti zlahka zadovoljimo zgolj s solatami in sadjem.

Kljub temu, da je zunaj vroče, paše za kosilo pojesti kakšno zelenjavno juho. Kremne juhice so pri nas (beri pri otrocih) zelo priljubljene, saj je zelenjava zmleta na prafaktorje.

Tale bučkina juha je poletni MUST BE - nadokusna, zdrava, lahka in nežna za želodčke.

Na oljčnem olju sem steklasto popražila šalotko, dodala nekaj sesekljanih strokov česna in na koščke narezane bučke. Te sem popražila toliko, da so dobile lepo zapečeno barvo, nato pa sem jih zalila z zelenjavno osnovo. Lahko pa bi uporabila kar vodo in jo solila. Bučke sem skuhala do mehkega (kar ne traja dolgo) in nato juho pretlačila s paličnim mešalnikom. Dodala sem malo popra, po okusu še dosolila in dodala še malo smetane ter košček masla.

Posebej sem zmiksala 2 pesti sveže bazilike, pest pinjol in žlico oljčnega olja. V to mešanico sem vtepla rahlo stepeno sladko smetano, pri čemer sem dobila rahlo bazilikino peno, ki se je lepo podala k bučkini juhi.

Naredili smo si jušni kapučino z veliko pene ;-)

Marelična pita s kančkom timijana

Poleti, ko je na pretek vsega mogočega sadja, ko imamo v hladilniku komaj da prostor za vso sadje in zelenjavo, je pravi čas, da naredimo tudi kakšno sadno sladico. Pri pitah je tako, da lahko uporabimo kakršnokoli sadje in ne moremo zgrešiti. Če imate pravo testo, so lahko pite prava paša za oči in usta. Zato naj se začne sezona pit!

Pri testu za pito, torej pri krhkem testu, je najpomembnejše to, da ga zamesimo kar se da na hitro in da uporabimo hladno maslo. Prosim lepo, če se bo kdo lotil pite ali pa kakšne koli jedi po mojih receptih, maslo je tisto, ki da želen rezultat. Je ni margarina, ki bi ga lahko povsem enako nadomestila. Seveda so tu izvzeti vsi vegani in alergiki - zanje je povsem razumljivo, da bodo posegli po njim dovoljenih izdelkih.

Jaz dam vse sestavine za testo kar v multipraktik in on poskrbi za to, da je testo 1, 2, 3 zgneteno. Če bi ga predolgo mesili, bi postalo gumijasto, mora pa biti tako krhko, da se kar stopi v ustih. Pa tudi toplota rok ga zna hitro narediti nekrhkega - zato je multipraktik res super stvar.

V posodo te mašine sem dala 500 g moke, 100 g mletega sladkorja, ščepec soli, 250 g masla, 2 jajci in malo mrzlega mleka. Mašina je sestavine na hitro zgnetla v testo, ki sem ga dala za pol ure počivati v hladilnik.

Po počitku sem modelčke za pito namazala z maslom in jih obložila s testom. Modelčke s testom sem dala nato še za pol ure v zmrzovalnik. S tem sem preprečila, da bi se testo med peko krčilo.

Med tem časom sem polovice marelic narezala na tanke rezine, s katerimi sem kasneje, v krogu, obliki rožice, obložila testo. Rezine marelic sem polagala stisnjene druga ob drugo, tako da je bila pita res sadna. Po vrhu vsake marelične rože sem potresla malo sladkorja, v katerem se vedno namaka kakšen vanilijev strok in nekaj timijanovih lističev. Morda vam bo zvenelo čudno, a kombinacija je res posrečena.

Pite sem pekla slabe pol urce pri 180 ° C. Odlične so bile še mlačne in tudi potem, ko so se že ohladile.

Nadevani bučkini cvetovi z ribjo omako

Že nekaj časa sem si želela poskusiti polnjene bučkine cvetove, a ne ocvrte kot je to najpogosteje uporabljeno. Obstaja kar nekaj receptov za cvrtje iz bučkinih cvetov, a tale je zame. Prepričana sem, da bo jed všeč tudi vam in priporočam, da jo poskusite narediti sedaj, ko je sezone bučk in so cvetovi  praktično na dlani.



Za ta recept bi morala uporabiti bučkine cvetove, na katerih so že zametki bučke - torej ženske plodove. A ker sem v zadnjem hipu izvedela, da ravnopravšnjih tisto jutro ni bilo, sem jed poskusila narediti kar z moškimi. Lahko rečem, da so se precej dobro obnesli.



Cvetu sem najprej odstranila pestič, ki bi sicer jed grenil. Za nadev sem uporabila 200 g fileja osliča (svežega), ki sem ga narezala na majhne koščke, zmešala s polovico beljaka in solil. Vse skupaj sem dala v zamrzovalnik - toliko, da se je rahlo namrznila. Prav tako sem dala namrzniti 1,5 dl sladke smetane. hlajeno ribjo zmes sem na hitro zmiksala in postopoma dodajala smetano. Ko sem dobila gladko, svetlečo maso, sem jo še nekoliko osolila in oplemenitila z limoninim sokom.

Nadev sem izgotovila tako, da sem vanj vmešala še 100 g na majhne koščke narezanih kozic in 50 g obarjenih in na koščke narezanih bučk, korenja in pora.

Z dobljenim nadevom sem s pomočjo slaščičarske vrečke napolnila bučkine cvetove.

Pekač sem namazala z maslom, potresla z nasekljano šalotko in vanj zložila nadevane bučkine cvetove. Zalila sem z 2 dl ribje osnove in 1 dl suhega belega vina. Pekač sem pokrila z alu folijo in pekla 15 minut pri 220° C.

Medtem sem pripravila ribjo smetanasto omako in dušen paradižnik. Za omako sem na majhnem ognju na maslu steklasto pražila sesekljano čebulo, dodala 1 olupljen in narezan paradižnik brez semen in vse skupaj na kratko popražila. Potem sem solila, prilila 3dl ribje osnove, 2 dl suhega belega vina in tekočino pokuhala na polovico. K temu sem dodala 3 dl smetane, oprala in še nekoliko pokuhala. Omako sem pretlačila z paličnjakom. Tik preden sem mako postregla sem prilila še sok polovice limone in 50g ohlajenega masla.

Za dušen paradižnik sem uporabila 200 g olupljenega in sesekljanega paradižnika brez semen, ki sem ga podušila na oljčnem olju, osolila, poprala in pokapala z limoninim sokom.

Jed sem postregla tako, da sem na sredo krožnika razdelila dušen paradižnik, okoli njega pa razporedila bučkine cvetove, ki sem jih prelila z ribjo omako.

Bilo je vredno truda in prepričana sem, da bo nekaj podobnega - morda z drugačnim nadevom, kmalu spet na naši mizi.

Ste že polnili bučkine cvetove? Ste jih že jedli? Imate kakšen predlog za nadev?



                                          

Crumble z jagodičevjem

Crumbli vseh vrst so postali res ena modna muha in ne glede na to, da nisem ravno v koraku s top modo, so prav zanimivi in okusni, pa še tako lahko jih je pripraviti. Kot bi na hitro počistil stvari iz shrambe.

V hladilniku sem imela nekaj domačih (ja, iz mojega "vrta") robid ter nekaj borovnic in višenj. Takoj se mi je posvetilo, kaj bom scoprala še preden me bo sploh kdo pogrešil.

Na dno z maslom namaščenega pekača sem potresla to sadje in ga potresla z rjavim sladkorjem. Po sadju pa sem potresla v koščke sprijete gmotke testa, ki sem ga pripravila brez kakršnegakoli tehtanja - zgolj po občutku in okusu: nekaj ovsenih kosmičev, pirine moke, rjavega sladkorja, grobo sesekljanih mandljev in stopljenega masla, ki je vse suhe sestavine nekoliko sprijel med sabo.

Koščke testa sem enakomerno razprostrla po sadju in crumbe pekla pri 180° približno 40 - 45 minut.  

Mnjami, kako je bil dober! Že mlačen je skoraj pošel. Kateri je pa vaš najljubši crumble?

Sladkorni grah na maslu

Pred leti je bil eden poglavitnih razlogov za to, da sem začela s svojim vrtom ravno tale, nesramno dober sladkorni grah. No ja, niti ni tako nesramen, saj ima zelo malo kalorij, tako da ga lahko mirne vesti pojem kolikor se mi ga zahoče.

Če imate kdaj možnost, da ga dobite svežega, takšega, ki kar zaškriplje ko ga podrgneš drug ob drugega, ne zamudite priložnosti, da bi ga poskusili na tak, čisto preprost, a odličen način.

Dobro opranega in osušenega sem dala v večjo kozico z žlico masla, ga solila in mu za intenziviranje že tako sladkega okusa dodala še ščepec sladkorja. 10 minut in grah je bil pripravljen. Mora ohraniti hrustljavost in lepo zeleno barvo. Tako je dober, da je lahko pri meni kar kot samostojna jed.

Ste ga že poskusili?

Solata iz mlade špinače, svežega graha in feta sira

Špinača varuje vse telesne sluznice, pospešuje presnovo ogljikovih hidratov, pomirja živčevje in krepi možgane, skrbi za lepo kožo, lase in nohte, dviguje količino sladkorja v krvi, preganja utrujenost in brezvoljnost, skrbi za dobro razpoloženje, pomaga pri delovanju mišic in srca, krepi imunski sistem, pospešuje nastajanje kosti in krepi zobe, pomaga pri nastajanju krvi in izbolšuje celično dihanje, odstranjuje odvečno vodo iz telesa in pomaga pri hujšanju, odpravlja lenost črevesja in zaprtost. Posebej zdrava je surova.



Tale solata je mega, če dobite res mlade in zdrave špinačne liste. Špinačo sem dobro oprala in osušila. V posodo sem dodala še dve pesti svežega graha (lahko ga na hitro tudi zblanširate) in vse skupaj prelila s polivko iz petih žlic oljčnjega olja, dveh žlic limoninega soka, žličke soli in žličke mletega črnega popra. Počez sem nadrobila še feta sir.



Okusno in zdravo poletno kosilo. Kaj pa vam paše jesti v teh vročih dneh?

Telečja rebra v zeliščni skorji

Pa smo doma! Ostalo je še kar nekaj korziške kulinarike, a dajmo najprej, malo za intermezzo, nekaj domačega.

Tudi pri nas se da dobiti lep in kvaliteten kos mesa, če poznaš kakšnega kmeta, ki mu ni pomemben samo zaslužek. Tako sem imela prilžnost nabaviti telečje meso, za katerega sem prepričana, da je prva liga.

Telečja rebra, pečena v pečici in začinjena z zelišči - enostavno in zelo okusno. Rebra sem dobro osolila in čeznje naribala malo muškatnega oreščka, potem pa sem jih z vseh strani pošteno prekrila z mešanico zelišč, ki sem jih obdelala v možnarju. Uporabila sem rožmarin, česen, timijan in črni poper.

Pekla sem jih približno eno uro in jih med peko pridno obračala. Preden sem jih narezala, sem jih pustila 5 minut počivati na deski. Meso se je kar topilo v ustih, medtem ko so pokale eksplozije okusov zapečenih zelišč.

Jagnječje zarebrnice na žaru s provansalskimi zelišči

Naj ponovno poudarim, da pišem na francoski tipkovnici in da so jedi, pripravljene na Korziki, pripravljene v kampu, v odprti kuhinji, na plinskem Camping gaz gorilniku, brez hladilnika, s pomanjkanjem primernih posod, delovnih površin in fensi krožnikov, zato mi prosim lepo oprostite, če fotke ne bodo ravno dih jemajoče. 

Korziško meso pa je res nekaj posebnega. Živali se prosto sprehajajo in pasejo po travnikih, gozdovih in še kje, samo v hlevih ne. Meso je vrhunsko. Seveda ne bomo zamudili priložnosti, da si ne bi pripravili kaj takšnega, česar doma ne kuhamo.

Tele jagnječje zarebrnice so kar same klicale iz vitrine. Bile so mlade, nežne in nemastne. Ni bilo potrebno veliko, da je nastala odlična večerja. Malo sem jih nasolila, poprala in jih potresla s provansalskimi začimbami.

Na žar posodi so bile s pomočjo olivca pečena kot bi trenil ali drugače, ta čas, da je bila pripravljena solata, ki se je prav lepo podala zraven meska.

Korziška kulinarika

Korziška kulinarika je glede na obmorsko lego in francoske korenine presenetljivo močna. S tem mislim predvsem na veliko zastopanost mesnih jedi, ko bi človek pričakoval, da bo polna rib in morske hrane. Seveda je v restavracijah tudi ponudba ribjih jedi, a če na potovanjih radi okušate tipično hrano, potem ne boste mogli mimo suhomesnatih izdelkov, klobas, raznih mesnih jedi, sira vseh stopenj intenzivnosti samo neznih ne ter izdelkov in sladic iz kostanjeva moke.

Mesni izdelki so zares nekaj posebnega, saj so tu živali v največji meri proste reje in to se zelo odraža na okusu mesa. Vsako leto, ko pridemo domov iz Korzike, je največji in najbolj očiten preskok ravno v ponudbi in okusu mesa. To je nekaj, kar se pri nas ne dobi.

Da bi spoznali pristno korziško hrano, se vsako leto podamo na iskanje ponudbe, ki nam bo to omogočila. Pred leti smo nasli res pravo - Domaine de Licetto, v Bonifaciu (oziroma natančneje v njegovi bližji okolici - Cap Pertusato).

Na prvi pogled bi se človek zlahka obrnil, češ da je zgresil in da to že ne more biti kraj, kjer se bo dobro jedlo, a STOP - tu boste jedli odlično!

Vsako leto smo jedli kaj drugega in vsako leto je bilo božansko. Edina stalnica so kaneloni, polnjeni z njihovim znamenitim sirom Brocciu in meto v odlični paradižnikovi omaki. Ko enkrat okusiš te kanelone (smo jih poskusili tudi drugje, pa ni primerjave), si misliš, da več pa ni. Več kot to ne obstaja. Poezija je preskromna beseda zanje.

Da moj opis ni zgolj pretiravanje v besedah pričajo tele popootniške nalepke, ki jih je gostilna dobila že 10 let zapovrstjo. Na steklu visijo celo 4 Michelin guidove.

Meni je tak kot je - tu ne pričakujte ponudbe a la cart. Ponavadi je za hladno predjed krožnik njihovih suhomesnatih izdelkov (suha salama, pršut, budjola in terina iz divjega prašiča - ta je bila vrhunska). V teh njihovih mesninah se skriva toliko okusa, da bi lahko celo ugibal, katera zelišča je jedel pujs. Nepozabno.

Temu sledi juha ali pa nejvečkrat prej omenjeni kaneloni. Tu bi človek po sitosti že zlahka zaključil, a kaj ko te mamljivi okusi kar vlečejo naprej. Letos smo za glavno jed dobili v ohrovt zavito mleto teletino, ki je bila krepko začinjena s poprom, meto in curryjem, zavitek pa se je kopal v paradižnikovi omaki skupaj s polento.

Tudi ta jed je bila vrhunska in nepozabna in greh bi jo bilo pustiti na krožniku, čeprav je bila mera res že polna.

Glavni jedi sledijo siri. Nekaj pa imajo kljub vsemu skupnega francozom. In to niso siri kar tako. To so Siri. Vsi drugacni, vsi močni, vsi korziški, vsi za degustiranje. Pozabite, da bi lahko katerega od teh uporabili v toplem sendviču - ne gre. Zato jih zlahka postrežejo takole na veliko, da si jih režeš sam, saj se tega ne da pojesti veliko. Tudi če nisi sit ne. So pa dobri in zanimivi vsak na svoj način. Celo tale v skodelici, ki je bil od vseh najbolj intenziven ali kot je rekla nasla princeska - tri mesece stari stunfi ;-)

Sire vedno postrežejo z eno od marmelad oz. bolj prav povedano, z džemom.

Sladica je bila sicer okusna, a po vsem prej okušanem in zaužitem, ni uspela priti do izraza. Bili smo prepolni. Tako smo ji verjetno naredili krivico, saj je bila pravi korziški cheese cake - seveda s sirom Brocciu.

Če pridete kdaj na Korziko in če ste kanček iskalca odlične kulinarike, ne zamudite priložnosti spoznati pristno korziško hrano - v de Liccetu.