torek, 31. maj 2011

Gostilna Grof - novodobni Štorman


Ko so začeli prenavljati hišo, ki je kar nekaj let samevala pri vstopu na avtocesto na Vranskem in ko se je začelo govoriti, kdo bodo lastniki novonastajajoče gostilne, sem komaj čakala, da tudi v tem, sicer ne ravno kulinarično bogatem, koncu dobimo nekaj svežega, novega. Pa s tem nisem upala na visoko kuhinjo, ravno nasprotno, upala sem na ponudbo v stilu ljubljanskega Kavala.

In potem smo jo dočakali - gostilno Grof. Ko smo bili prvič tam, je bilo že ob pogledu na jedilni list jasno, da so si lastniki zamislili drugačen koncept. Na njem lahko najdete praktično ves miks, ki se rola po slovenskih povprečnih gostilnah - od pic, pripravljenih, z mesom okrašenih solat, biftkov pa vse do filane paprike, perutničk, jetrc, obar, jot in kar je še tega. Halo? Ali se ob tej ponudbi nihče ne vpraša o svežini teh jedi in sestavin. Kako lahko ima nekdo celo leto na zalogi vse od jetrc do polnjenih paprik, ki so sicer aktualne bolj v poletnem času. Aja, seveda obstajajo zamrzovalniki in mikrovalovke, ampak tega pač ne iščem in tudi ne želim v moji prehrani.

Interier je sicer krasen, fantastično izhodišče za kuhinjo toskansekga, sredozemskega in italijanskega porekla, a pri tem se vse skupaj tudi konča.

Za začetek in "porodne težave" sem bila tolerantna in Grof je dobil od mene kar nekaj možnosti, a upati v nedogled ne gre. Če začnem samo z osebjem, je z izjemo ene prijazne punce, osebje precej neprijazno, nepotrpežljivo in brez občutka za gosta. Iz slednjega izhaja tudi naslednja pripomba, da smo za eno mizo hrano dobili vsak ob svojem času, kar je zame povsem nesprejemljivo. Ko sem mojo rižoto praktično že pojedla, so pice za otroke, ki so lačni še manj pripravljeni na čakanje, šele prišle. Pice so bile menda še kar okusne, a to velja le za polovico, torej do tam, ko se je začel zažgani del. Črnega zažganega testa se pač ne da jesti.

Kar mi je trn v peti več gostiln, ta ni nobena izjema, so omake, ki vse po vrsti bazirajo na moki. Peresniki z lososom in češnjevim paradižnikom - sliši se dobro, a pozabili so napisati, da se vse skupaj paca v smetani z nekaj žlicami moke.


Pečena polenta na žaru z jurčki - bere se dobro, pa še brez glutena. Ampak, kaj sem dobila? Polento, prelito z moknato omako z jurčki - kar tema se mi je spustila na oči. Kljub vsemu sem zbrala toliko energije, da sem gospodu, ki nam je stregel, prijazno povedala, da iz zdravstvenih razlogov moke ne smem uživati in da, ker je na meniju pisalo, da gre za jed z žara, tega nisem posebej omenjala, saj navadno žar in moka ne gresta z roko v roki. Nisem mogla verjeti svojim očem, saj me je gospod malodane nazijal, da naj drugič povem, kaj lahko jem in kaj ne in to preden naročam hrano. Sicer mi je potem zadevo odnesel in so v kuhinji pripravili "pravo" žar različico - ali pa tudi ne. Spraševala sem se, če so gobe namočili kar v fritezo, saj je iz gob kar curljalo olje.




Grof me očitno ni prepričal, tudi za hitro potešitev vsakdanje lakote ne. Opažam pa, da ljudje kar hodijo tja, tako da morda moje mnenje ne predstavlja mnenja večine, ampak to tako že sama vem.

Konec koncev pa so bile tudi pri Štormanu pred desetletjem ali dvema dolge vrste in polne mize, saj je znal Zvonko (Štorman) s svojimi čez rob segajočimi dunajci in kupi pomfrija navdušiti množice lačnih potrošnikov.

A zame je Grof le še ena gostilna, ki ima skoraj vse, razen kuharja.

Bezgov sirup


Bezeg je nekdaj veljal za kmetíčevo lekarno. Z bezga je zdravilno skoraj vse. Čaj iz bezgovega cvetja je še vedno priljubljen za lajšanje težav pri prehladu in gripi, na druge koristi pa smo večinoma pozabili. Iz bezgovih jagod se da skuhati odlična marmelada, le paziti moramo, da uporabimo samo zrele, črne jagode. Po okusu je primerljiva z brusnično in enako kot ta tekne kot dodatek pri mesu v lovski in drugih omakah. Posušene zrele jagode so učinkovito sredstvo za pospeševanja prebave. Zdrobljene, ki jih stresemo v hladno vodo in zavremo, dajo čaj, ki zaprtje premaga že po eno uri.

V aprilu in maju nabiramo mlade poganjke in mlade liste. Cvetove nabiramo le v sončnem vremenu v juniju, septembra pa je čas za obiranje dozorelih jagod.


Poleti je za osvežitev in žejo najboljši mrzel bezgov sok. Priprava je zelo enostavna, potrebno je samo malo volje do sprehoda v naravi in en dan čakanja, da lahko ta aromatični shranek pretočimo v steklenice.
No ja, če niste ravno košarkaške postave je dobro, da na sprehod povabite še večjo polovico, ki se bo stegovala proti najvišjim vejam, saj so tam ponavadi najlepši cvetovi.

Vzela sem dobrih 30 kobul bezgovih cvetov in jih očistila (beri z vsakega posebej obrala) žužkov. Skuhala sem sirup iz 3 litrov vode in 3 kg sladkorja in ga nekoliko ohladila. Potem sem v njega namočila bezgove cvetove, pokrila in pustila stati 24 ur.

Po enem dnevu uležavanja in oddajanja arome sem bezgove cvetove pobrala iz sirupa, ga precedila in vanj vmešala 90 g citronske kisline. Sledilo je samo še pretakanje sirupa v steklenice.


Sardele v pečici



Če imaš možnost dobiti sveže sardele, seveda iz našega Jadranskega morja, potem jih le kupi. SARDELE so v prehrambenem smislu zagotovo zelo zanimive ribe, ki sodijo ob sam bok ribji gospodi. V marsičem pa drago gospodo celo prekašajo. Tako v možnosti raznovrstne in pestre priprave kakor tudi kot zelo zdravo živilo. Kot tudi ostale plave ribe sardele vsebujejo veliko visoko vrednih in lahko prebavljivih beljakovin, vsebujejo veliko in ravno pravo mero vitaminov A, B, D, E in K. So izredno bogate z minerali, kot so kalcij, fosfor, magnezij in selen. Mimogrede, vsebujejo tudi ne malo železa in bakra, celo več kot kovač. Pri sardelah vsekakor ne moremo tudi mimo tega, da izdatno vsebujejo omega 3 nenasičeno maščobno kislino, ki dokazano pomaga pri srčnih obolenjih.

Tele sardele sem najprej očistila, tako da so ostali samo razgrnjeni fileji. Pekač sem namazala z oljčnim oljem, nanj položila sardele in jih solila, poprala, pokapala z limoninim sokom, posula s sesekljano čebulo in česnom, dodala še nekaj posušenih paradižnikov, peteršilja in krhljev limone.

Pekla sem jih v pečici pri 180 stopinjah Celzija 15 minut. Tik pred koncem sem jih potresla še s pinjolami in vse skupaj pekla še 3 minute.

Lahko bi jih pojedla na kile, če bi mi jih kdo pomagal čistiti;-)

 

ponedeljek, 30. maj 2011

Špargljeva solata s češnjevcem in jajcem


Tele tri sestavine so kombinacija številka ena kar se tiče špargljevih solat. Za jajca je tako in tako znano, da so alfa in omega za k špargljem, ampak tudi paradižnik čisto nič ne zaostaja. Sploh, če govorimo o češnjevem.

Šparglje sem narezala na večje kose in jih skuhala v slanem kropu (kakšnih 10 minut). Potem sem jih odcedila in prelila z ledeno vodo, da so se nehali kuhati in tako ohranili lepo zeleno barvo. Posebej sem skuhala 3 jajca - skoraj do trdo kuhanih ali do tik pred zdajci. Potem sem jih olupila, narezala in dala v skledo skupaj s paradinikom in šparglji. Potresla sem s svežo baziliko in drobnjakom, oljčnim oljem in balzamičnim kisom. Sol in poper - obvezna.

Krasna večerja, ki bo na mojo srečo tudi jutrišnja malica.

nedelja, 29. maj 2011

Šparglji s češnjevim paradižikom in pršutom v pečici


Šparglje sem na hitro pokuhala - samo par minutk in nato odcedila. Vzela sem šopek špargljev, mednje kot srce skrila češnjev paradižnik in vse skupaj zavila s pršutom. Šopke sem polagala na z olivcem premazan pekač.

Pekla sem jih v pečici 15 minut in kaj bolj slastnega kot sladkobo špargljev, kislost paradižnika in slanost pršuta združeno v enem, si ne morete predstavljati.


sobota, 28. maj 2011

Riba, pečena v soli


Peka rib doma, s tem mislim na peko v hiši in ne zunaj na vrtnem žaru, zna imeti hude posledice, ki jih zaznavamo predvsem s čutili za voh.  Seveda so vonjave ob peki še prijetne in vabljive, kasneje pa zadovoljstvo ob vonju po ribah pada. Zato je tole ena taka super varianta peke rib, po kateri so tovrstne posledice povsem zminimalizirane.

Poleg tega odpade tudi olje in špricanje okoli štedilnika, pa še na času prihranim. Tako se lahko medtem, ko se riba peče posvetim prilogam in solatam.

Kupim eno malo večjo belo ribo - tolikšno, da je dovolj velika za vse 4. Tako bo meso ostalo lepo sočno. Očistim jo, luske pa obvezno pustim, da bodo ščitile ribo pred prodiranjem soli vanjo. Ribo kljub temu od znotraj nasolim. Včasih dam vanjo še kakšen krhelj limone ali pa rožmarina. Ampak sol povsem zadostuje, saj bo tako prišel do izraza pravi okus ribe in ne okus tržaške omake, ki popolnoma zasenči ribo. To je praksa velike večine ljudi in gostilen, da ribe in lignje na veliko prelijejo s to omako, ki je tako močnega okusa, da ga ni junaka, ki bi ob tem lahko okusil še kaj druga kot česen z dodatkom peteršilja in olja. To omako si je greh prelivati čez dobre ribe.

Na pekač položim peki papir in nanj razgrnem grobo mleto morsko sol. Na plast soli položim ribo (na sliki je Pagar, ki tako kot Zobatec, spada v družino šparov), previdno zakrijem morebitne odprtine pri ribi in jo prekrijem s preostankom soli. Ribe se ne sme videti - biti mora popolnoma prekrita. Plast soli naj bo okoli ribe debela približno 1 cm. Potem jo pečem pri 200 stopinjah Celzija med 45 minut in eno uro - odvisno od velikosti ribe.

Ko je pečena, plast soli na zgornjem delu ribe previdno odgrnem. Iz soli se bo naredila malo trša skorjica, zato je včasih potrebno kar malo spretnosti s kladivom, da razlomim skorjo. Pomembno je, da v tej fazi sol ne pride do mesa ribe. Ribi odstranim tudi kožo, potem pa jo lepo očiščeno in filejsko naložim na krožnike.
Riba je pečena, a hkrati zelo sočna in nežnega ribjega okusa.

četrtek, 26. maj 2011

Čokoladna torta v oblakih z jagodami


Tole pa je samo pomladna in še nekoliko bolj sveža različica Čokoladne torte v oblakih. Edina razlika je ta, da sem pri tej v celoti (250 g) uporabila samo temno čokolado (torej brez koščkov pomaranče).

Se še spomnite pesmi Jagode in čokolada, naj spomine ti pričara...?

Vam jih pričara?

Čokoladna torta v oblakih


Torte mi od nekdaj niso preveč dišale. Ne maram plasti suhega biskvita, ki se prepletajo s smatanastimi maslenimi kremami, ki v naših otroških časih niso niti to bile, saj je bila takrat na pohodu margarina, ki je nekaj časa uspešno zamenjevala maslo. Ne vem sicer zakaj, saj po mojem mnenju margarina s kulinaričnega vidika ni sprejemljiva. Edina izjema so alergije na mleko, ki terjajo svoj davek pri okušanju prave hrane, a tudi to se da popestriti z malce kreativnosti - preverjeno. No pa tudi veganom, ki imajo svoja prepričanja, oprostim, da maslo nadomestijo z rastlinsko margarino. Vse ostalo pa ni razumljivo. Joj, kam sem zašla od torte...

Gremo v akcijo, da bomo lahko čez 10 minut torto že dali v pečico! Torej, najprej prižgem pečico, na 180 stopinj Celzija. 150 g temne čokolade in 100 g temne čokolade s kandirano lupinico pomaranče stopim nad vodno kopeljo. Odstavim in vanjo umešam 125 g masla, da se tudi ta stopi.

Stepem 2 celi jajci in 4 rumenjake s 75 g sladkorja. V drugi posodi stepem 4 beljake s 100 g sladkorja v trd sneg. Rumenjakasti mešanici dodam stopljeno čokolado z maslom in dobro premešam. Na koncu previdno vmešam še sneg. Pekač za torte premažem z maslom in vanj vlijem testo. Pečem 35 minut.

Ko se torta hladi nekoliko upade. V nastalo ohlajeno kotanjo samo še z veliko žlico naložim kupčke puhastih oblakov (stepena sladka smetana), jih morda še malo poprašim s kakavom in to je vse.

No, ne čisto vse. Sedaj pride še najpomembnejše: torta je fantastična, sočna in lahka.

sreda, 25. maj 2011

Napihnjenčki ali palačinkasti mafini


Za vsakodnevne podvige v kuhinji so tako preproste in hitre rešitve kot je tale prava zakladnica izhodov v sili.

Napihnjenčki ali popovers so ameriška pogruntavščina, ki izhaja iz angleškega Yorkširkega pudinga. V bistvu pa ne gre za nič druga kot neke vrste palačinkasto testo, pečeno v pečici. Glede na to, da naš korenjak obožuje palačinke in glede na to, kako jaz po drugi strani ne prenesem vonja, ki ostaja po hiši ure po tem, ko se je olje ali pač maslo napol žgalo na ponvi, da je pridobilo ravnopravšnjo temperaturo, da je lahko testo takoj ob stiku zakrknilo, je tole zame super noro dobra rešitev.

Naredim podobno testo kot za palačinke: 2 jajci, 135 g moke, 2,25 dl mleka, malo stopljenega masla in sol zamešam v gladko testo - k jajcem in moki seveda najprej dodam malo mleka, da dobim gladko zmes, nato pa počasi dolivam ostanek mleka, da nastane malo gostejša mešanica kot za palačinke.

Model za mafine namastim z maslom in v modelčke vlijem testo tako, da sega do polovice. Zadeva nosi ime Napihnjenčki - torej se napihnejo. Pečemo pri 200 stopinjah Celzija kakšne pol ure. Zraven lahko ponudite karkoli: sadje, marmelado, nutelo, limono in sladkor...

Če niste za sladko, lahko pripravite tudi slano različico - uporabite jih lahko namesto kruha in si iz njih pripravite fensi sendvič ali pa že v maso vmešate nariban sir (bolje se obnese sir z intenzivnim okusom).

Pa smo vsi zadovoljni.





ponedeljek, 23. maj 2011

Kuharski dvoboj spolov - 1. del (moški)


Sedaj pa nekaj, kar ni na rednem urniku tega bloga, pa vendar je prijetna popestritev in hkrati izziv zame. Družijo nas sorodstvene vezi, prijateljstvo, ljubezen do kuhanja in še marsikaj drugega. A vendar v zadnjem času vse bolj opažamo, kako malokrat si vzamemo čas za druženje, tisto pravo, ob katerem se lahko ustavi čas. Pred dobrimi desetimi leti smo si nekaj podobnega že šli, sedaj pa je napočil čas za obnovitev in poživitev, predvsem pa za druženje.

Kuharski dvoboj bo tokrat dvoboj spolov - moj mož in moj brat proti moji svakinji in meni. Poudariti je potrebno, da smo vsi samo ljubiteljski kuharji. Moška sta se odločila, da tekmovanje otvorita in nama s tem zadaneta smrtni udarec. Moram priznati, da kaj takšnega nisem pričakovala in da me močno skrbi, kako bova lahko konkurirali tem njunim idejam.

Pozdrav iz kuhinje je nakazal, da sta moška tekmovanje vzela resno. Pozdrav je bil sončno obarvan - mladi sir s pomarančno lupinico in mangovim pirejem z bučnim oljem. Zelo okusno in domiselno. Morda je edina pomanjkljivost bil premalo zrel mango. Če že takšen, potem bi moral biti pripravljen kot Chutney, a vem, da moški (še posebej moj mož) niso najbolj vešči nakupovanja špecarije. Aranžiranje je bilo domiselno, predvsem pa svobodomisleno - vejica bezga in ostružki čokolade.


Sledila je hladna predjed, ki je nakazala, da se bo presenečenje samo še potenciralo. Pripravila sta solato iz mlade špinače, korenja, jagod, pinjol, bučničnih semen in polivke, ki sta jo morala obdelati celo na ognju, saj je vsebovala jajce. Gosta balzamična omaka je solato samo še poživila in povečala intenzivnost jagod, ki so se k mladi špinači prav lepo podale.


Za tem pa je sledil zame vrhunec dvoboja - paradižnikovo sirova juha, ki je bila nebeška. Brez ene pripombe. Okusi, ki so se združili v tej, že na pogled fantastični juhi, so bili nepopisni. Bazilika je dodala piko na i - a razmerje vseh sestavin je bilo že tako idealno. Celo zelenjavne osnove sta sama pripravila in paradižnik kupila zgodnji slovenski.


Glavna je - še eno presenečenje. Biftek lepo uležane in skoraj dva dni marinirane pljučne je bil pečen popolno - nič krvavega, samo rožnata barva je pokukala na plano, ko sem zarezala vanj. Omaka za k mesu je bila čokolada s čilijem in črnim poprom. Zanimivo in okusno.
Za prilogo sta pripravila pire iz graha, zelene, hrena in maka. Presenetljivo dobra kombinacija in pire kot se šika. Še malo dušene špinače, blitve in endivije sta dodala, pri tem pa uporabila tudi sojino omako, ki se k tej zelenjavi res dobro poda.


Sladica - pečene marinirane breskve v omaki iz šerija in regratovega medu ter vanilijev sladoled z olivnim oljem, regratovim sirupom in cvetovi bezga, posut z lističi mete in melise. Olivno olje in vanilijev sladoled je prav tako dobra kombinacija kot bolj znana, z bučnim.
Edina napaka pri tej sladici je bila zame ta, da sta uporabila vložene breskve in ne svežih - kljub temu, da sta imela najprej namen pripraviti iz svežih, sta se zaradi njihove kislosti odločila, da jih ne uporabita. Škoda.



Sledila je še brezalkoholna pijača iz ingverja z dodatkom popra, ki sta jo prav tako pripravila sama.

Tako, zadala sta nama težko nalogo. Časa imava malo, da naštudirava jedilnik pripraviva načrt in poskusiva vse, kar je v najini moči, da jima pokaževa, da se ne predava kar tako zlahka. Drugi del bo sledil v soboto, 4. junija. Če imate kakšen predlog glede najinega jedilnika, so ideje več kot dobrodošle.

Kaj menite, kdo bo boljši?

Šparglji s parmezanom


Enostavno kot bi trenil. Šparglje skuham v osoljenem kropu do polovice, potem jih preložim v pekač, nanje položim rezino ali dve masla, potresem s parmezanom in v pečici zapečem. Manj je več!



sobota, 21. maj 2011

Restavracija Mak, Maribor - kulinarični presežki


Restavracija Mak je prijetno presenečenje, ki me, tako kot Dobrojedce, ni pustila ravnodušne. Kapo dol pred vsakim, ki se takšne kuhinje loti pri nas, in to na obrobju Maribora. Restavracija je odprla svoja vrata v začetku aprila in očitno je, da dober glas še ni segel v deveto vas, vendar je to le še vprašanje časa. Seveda se tukaj ne bo gnetlo dunajca željnih Slovencev (pa s tem ne mislim nič slabega), a to tudi ni chefov namen. Gre za izbrane okuse, ki kličejo izbrance. S tem ne mislim na  ljudi višjih slojev, pač pa na tiste, ki znajo ceniti umetnost kuhanja, na tiste, ki uživajo v vsakem grižljaju mavrice okusov, ki so do potankosti naštudirani in skrbno pripravljeni.
Ambient restavracije je čisto povprečen, a nič zato. Tistemu, ki mu je mar hrana, se za zavese, luči in prte ne bo zmenil. Morda je tako še bolje.Ob rezervaciji sem chefa vprašala glede dress coda in pravo olajšanje je bilo, ko je celo priporočal casual outfit, da bomo lahko sproščeno uživali ob odlični hrani. In tako je tudi bilo. Pri opisu tega kulinaričnega potovanja se bom osredotočila predvsem na hrano, čeprav je tudi ponudba vin odlična. Mak je pokazal inovativnost tudi pri sokovih (sveže stisnjen sok iz jabolk in korenja, postrežen z, pred tabo, naribano limetino lupinico).
Najprej je prišel pozdrav iz kuhinje. Domač kruh - štručke, posute z različnimi semeni. Tudi mak ni manjkal ;-) in domača suha salama, menda očetova. Bravo očetu - dobra je bila!

Med postrežbo jedi so si vzeli čas in tako je tudi prav. Zame je bilo vmes ravno prav časa, da se je prvo poleglo in naredilo prostor drugemu. Sledil je "pujček z motovilcem" - potrebuševina pujska, v krasni omaki, za katero sem prepričana, da jo je obiskala celo cimetova palčka, kar je naredilo omako fino mehko, nežno in skupaj z odličnim kosem mesa je postala zadetek v polno.Tudi gumbkasti šampinjončki in omaka iz motovilca so se prilegali zraven in vsak zase poskrbeli za prelivanje okusov, kakršnih ne doživiš prav pogosto.

Nadaljevali smo z lignji, hobotnico in sardelami, ki so bili prava paša za oči in usta. Poleg je chef s svojima natakarjema postregel še omako iz oliv, kaper in paradižnika, zamešano v majhnem kozarcu za vlaganje, kar je očitno tudi v Sloveniji postalo pravi hit. Všeč mi je, kako veliko pozornosti namenijo majhnim detajlom, ki na koncu naredijo velik vtis. Samo poglejte tele drobne kroglice cuketk...


Potem je sledila zame zmagovalna juha ever. Tudi postrežba je bila zmagovalna. Res me je prevzela tale juhica. Bio blitva in bio poširan jajček iz Kungote sta bila pred nami prelita s kremno juho iz zelene. Po vrhu je chef pred nami narezal še kalčke vodne kreše. Na robu krožnika so za piko na i poskrbeli vršički in rožice s Pohorja ter parmezanov hrski z makom. Božansko! Zmagovalno! Ovacije za chefa!


Čas je bil za malo osvežitve, da bi zmogli nadaljevati - Sorbet iz pomela, pomaranče, limone, grozdnih jagod in roseja, v ananasovem pireju z dodatkom rdeče mete. Osvežujoče in osvobajajoče. Celo glasen smeh je potegnil iz nas.


Glavna jed - rumpsteak by Mak. Tudi tega so obogatili s pred nami prelito omako. Družbo mu je delal pire iz zelene, popečen jajčevec, šparglji in umetniško obrezan krompir, tako da si najprej pomislil na gobe, ki pa to niso bile. Bil je krompir v dveh različicah - v gobji in šibični. Okusno. Meso je bilo primerno uležano, ravno prav pečeno, ne krvavo, ampak lepo rozasto. Zdi se mi, da Mak tokrat ni imel največ sreče z mesarjem, saj je bilo v njem kar nekaj nitk in žilic, ki so ovirale siceršnjo topljivost skrbno pripravljenega mesa.
Omaka je bila za odtenek preslana in zame nekoliko preagresivna, tako da bi zlahka zameglila sicer fantastične okuse vseh prilog.

Sledil je "pre - dessert". Waw - spet inovacija. Morda končen okus celo znan, a po drugi strani spet ne - saj se je v kavno čokoladni penici skrivala dobro ohlajena, že skoraj na sladoled spominjajoča kremna smetana, po vrhu so bili posuti koščki biskvita in vse skupaj je bilo prelito s črno kavo in potreseno s karamelizirano belo čokolado. Nepozabno.


Sledil je še desert - višnje in čokolada. Nekakšna višnjeva granita v družbi sadežev in penaste omake z delci vanilije.

 Prelita s toplo čokoladno kremasto peno. Brez besed.


Ko sem danes vse včerajšnje podoživljala še enkrat, lahko dodam samo še: vse čestitke chefu Davidu Vračku za znanje, inovativnost voljo in pogum pokazati, da se da.
Seveda ima restavracija Mak še veliko prostora za rast - pa ne v kuhinji, pač pa pri postrežbi, predstavitvi jedi, vin in morda še kje, a to mora vedno ostati Prostor za rast je osnova za razvoj in napredek. Verjamem, da bo Maku uspelo. Upam pa, da bo ostalo dovolj pozornosti namenjene hrani in ne, kot je to navada v veliki večini gostilen in restavracij, ki imajo vse, razen kuharja. Dobrega kuharja kot je David. Naj ga Mak obdrži!

Toplo priporočam vsem gurmanom!

četrtek, 19. maj 2011

Portugalske kremne tortice



Portugalska. Nisem še bila, pa me zelo mika. Všeč mi je podnebje, narava, jezik, pa tudi kulinarika. Čeprav se mi zdi, da pri nas ne poznamo ravno veliko njihovih jedi, morda je še najbolj znano vino portovec.

Portugalci so znani predvsem po polenovki na tisoč in en način, vampih, zeleni juhi in po toastu z mesom in prelitim z omako iz piva. Pa tudi nekaj sladic je tradicionalno njihovih, tale tu pa je nastala kot posledica šolskega projekta evropska vas - predstavitev Portugalske, vključno z njihovo kulinariko.

Zdi se mi, da je podoben recept zapisan tudi v eni od Oliverjevih knjig, a ravno te nimam doma. Pa jo bom našla, saj me prav zares zanima, kakšna je njegova verzija. Ampak tale tu ni slaba, vam rečem. V bistvu gre za listnato testo, v katerega je zapečena vanilijeva krema. To res ne more biti slabo, kajne?

Najprej krema, ki vzame največ časa. V posodi sem zmešala 8 rumenjakov (JUPI, beljaki ostanejo - se že veselim peke francoskih makronov), 6 žlic sladkorja, 4 žlice ostre moke, ščepec soli ter malo (50 ml) mleka, da je zmes postala gladka. 8 dl mleka, 120 ml smetane, 1 cimetovo palčko, limonino lupinico in strok vanilije (prerezan na pol in postrgan) sem dala v posodo in na štedilnik ter počasi segrevala.

V mlečno mešanico sem počasi prilivala jajčno zmes in ves čas mešala. Kremo sem kuhala na zmernem ognju, približno 10 minut, s tem da krema ne sme prehitro zavreti. Ko je bila gosta kot puding, sem jo odstavila in pokrila s folijo, da se na njej ni naredila skorjica.

Potem sem ploščo listnatega testa potresla s cimetom in jo zavila kot palačinko, ki sem jo potem rezala na približno 2 cm kose. Te sem razvaljala v krog in s testom obložila namaščene luknje v pekaču za mafine.

Testne skodelice sem nato napolnila s kremo in jih pekla 20 minut na 220 stopinjah Celzija oz. dokler se ni na vrhu kreme naredila lepa zlato rjava skorjica.

Mmmmmmmmm, bo treba na Portugalsko, da sprobamo še original.



torek, 17. maj 2011

Popečeni šparglji z lososom - Gravalaxom in poširanim jajcem


Včeraj objavljeni marinirani losos Gravalax sem uporabila na več različnih načinov - najbolj pogosto uporabljen je za na popečen toast z maslom, a tudi tule se je odlično obnesel. Tole je bila res odlična večerja.

Oprane in očiščene šparglje sem na hitro pokuhala - čisto malo - kakšne 4 minutke. Potem sem jih odcedila in položila na z oljčnim oljem premazan pekač ter dala v pečico na 180 stopinj Celzija.

Medtem ko so se šparglji zapekali, sem se lotila poširanja jajc. Te sem sicer prvič delala in niso bila popolna, a sem bila relativno zadovoljna z izdelkom. Edini feler je bil premalo tekoč rumenjak. Raje preveč kuhan kot premalo - se takoj potolažim. Poširanja sem se sicer lotila po Napotovih napotkih, saj moram priznati, da mu precej zaupam tele zadevice okol hrane.

Ko so se šparglji zapekli, sem jih še malo osolila in poprala, preložila na krožnik in nanje položila na tanko narezane rezine Gravalaxa in po eno poširano jajce - tudi tega sem rahlo posolila.


ponedeljek, 16. maj 2011

Gravalax - po švedsko mariniran losos


Z ribarnicami pri nas (beri v hipermarketih, na celini) imam res kar nekaj težav - ko gledam tiste ribe v vitrini, me mine do vsega. Oznake ribolovnega območja svežih rib največkrat kažejo na Pacifiški ali Atlantski ocean. Kako naj potem kupim svežo ribo? Ja, gospa za pultom mi zatrjuje, da so sveže, da so jih danes pripeljali... To že - verjamem, ampak, kdaj so jih pa potegnili iz morja? Pred enim tednom? Zato rib ne kupujem tako pogosto, kot bi jih sicer, saj si na kraju zločina premislim.

Se pa včasih zgodi kakšna svetla izjema, ko že vidim, da je riba drugačna, lepa, res sveža in takrat je moja. Četudi za malo več denarja.

Tako sem šla zadnjič spet mimo ribarnice in opazila zares lepega lososa. Nič mastnega. Lepe, intenzivne barve. Takoj sem se spomnila, da sem si obljubila, da ko bom naletela na takšnega, poskusim narediti mariniranega po švedsko, tako imenovanega Gravalax.

Opran in dobro osušen lep kos fileja (s kožo) lososa sem najprej 36 ur marinirala v marinadi iz: soka ene pomaranče, soka 1 limete, soka polovice limone, limonine lupinice vseh treh omenjenih agrumov, 70 g Solnega cveta, dveh žlic rjavega sladkorja. Posodo, v kateri sem marinirala lososa, sem pokrila s folijo za živila in jo dala v hladilnik za 36 ur. Vmes sem lososa večkrat obrnila, da je marinada prodrla v vse "pore" fileja.

Po tem dnevu in pol sem lososa vzela iz marinade in ga dobro osušila s papirnato brisačo. Na osušenega in očiščenega lupinic agrumov sem natresla sesekljanega koprca in ga še za 24 ur zavila v folijo za živila.

Dobljen produkt je bil vreden vsakega časa, denarja in truda. Naša princeska se je oblizovala, ko ga je jedla na popečenem toastu, namazanem z maslom. Pa še majico si je nadela v stilu ;-)



nedelja, 15. maj 2011

Zajec po beneško


Znano je, da je zajčje meso zelo zdravo. Mnogi prehrambeni strokovnjaki priporočajo uživanje kunčevine v dietni prehrani, pri boleznih srca in ožilja, predvsem pa starejšim ljudem, nosečnicam, otrokom in športnikom. To meso je zaradi manjše količine maščob, holesterola in purinskih snovi izredno primerno za ljudi, ki so nagnjeni k aterosklerozi ali urikozi. Z vidika energijske vrednosti in količine maščobe je sestava kunčjega mesa podobna pustim vrstam mesa, prednost v dietetiki pred drugimi vrstami mesa in tudi v varovalni prehrani pa mu daje manjša vsebnost holesterola in purinskih snovi. Ker meso kunca vsebuje manj vezivnega tkiva ima nekaj več esencialnih aminokislin kot druge vrste mesa. Pomemben sestavni del pa je vitamin B12 in že 100 g tega mesa zadosti trikratno dnevno potrebo odraslega človeka po tem vitaminu.

Pa še domačega dobim večkrat - zahvaljujoč očetu. Potem je meso sploh nekaj posebnega - domača krma, naravne sestavine...

Tale recept je v bistvu Kuharjev - iz Kuharjeva knjige - seveda prilagojen po moje. Priprava po tem receptu se začne že en dan prej ali pa vsaj takoj zjutraj istega dne. Kose mesa razporedim v posodo in jih en dan mariniram.

V posodo dodam nekaj šalotk, narezano rdečo čebulo, 2 stroka česna, narezan korenček, malo pora in strt poper. Prilijem 4 dl suhega belega vina in 1 dl belega suhega vermuta ter dišavni šopek iz timijana, lovorjevega lista, vejice rožmarina, stebelca zelene in nageljnove žbice. Posodo pokrijem in jo dam za 1 dan ali pa vsaj nekaj ur v hladilnik.

Po tem kose mesa poberem in marinade, jih osušim, posolim in popram. V ponvi segrejem 100 g masla in na njem meso z vseh strani popečem. Dodam šalotko in čebulo in še malo popražim. Nato vse te sestavine preložim v pekač, dodam še ostalo zelenjavo iz marinade, pokrijem in pečem na 160 stopinj Celzija kakšnih 40 minut. Med pečenjem meso večkrat prelijem z lastnim sokom od pečenja. Kakšne 10, 15 minut pred koncem pečenja, mesu prilijem še malo marinade, ki jo sproti precedim in pečem še nadaljnjih 15 minut, da se omaka izgotovi. Pred koncem v omako vmešam še košček ohlajenega masla.


sobota, 14. maj 2011

Popoln mlad pečen krompir z rožmarinom in žličko skrivnosti


Nič posebnega - vem. Pečen kromnpir zna narediti vsak. A tale objava je tu samo zato, ker obstajajo male skrivnosti velikih mojstrov ;-)

Resničmo sem odkrila malo žličko, ki spremeni vse - pa NE gre za Vegeto! Te ne uporabljam in je nikoli nisem. To je zame eden tistih grehov v kuhinji, ki jih človek preprosto ne sme narediti. Vegeta bi morala biti del božjih zapovedi - npr. 8. božja zapoved - Ne Vegetaj!

Torej, po tem, ko sem mlad krompir dobro skrtačila in oprala - z olupki, sem ga na hitro - kakšne 5 minut pokuhala, odcedila in dobro osušila. Potem sem ga preložila na z oljčnim oljem namaščen pekač in spekla do zlatorjave barve. Pred koncem sem ga solila, posula s sesekljanim peteršiljam in rožmarinom in mu dodala še žlico masla ter vse skupaj dobro premešala. Maslo je tule res pika na i. Poskusite!


petek, 13. maj 2011

Glaziran korenček s česnom in timijanom


Če kaj od zelenjave, bodo otroci zagotovo jedli tale korenček. Sladkast, a hkrati okusno slan in začinjen. Narezano korenje najprej pokuham do tričetrt, in sicer v zelenjavni osnovi, v katero dodam še polovico, povprek narezane glave česna, lovorjev list in dve vejici timijana.


Na tričetrt kuhan korenček odcedim in dobro osušim. Potem razpustim žlico masla in žlico oljčnega olja ter dodam žlico sladkorja in pustim, da ta karamelizira. Dodam korenček, solim in ga do konca kuhanja glaziram.

torek, 10. maj 2011

Šparglji z umešanim jajcem


Včasih tudi mene zvečer zagrabi lakota in v pomanjkanju časa je tole idealna rešitev. Sicer tudi jaz, tako kot moj sin, nisem fanica jajc, ampak takole s šparglji in parmezanom so pa prav okusna.

Narezane šparglje na hitro popečem na malo masla, nanje vlijem žvrkljano jajce ali dve, na hitro popečem, da zakrkne, solim in izdatno popopram. Po vrhu naribam še parmezan in okusa večerja je moja.

Otroška večerja - jajček v hiški


Naša princeska obožuje jajca. Na drugi strani pa imamo korenjaka, ki ni največji jajčni fan. In potem imamo še tretjo stran - mamo, ki sicer bolj zaradi vzgojnih prijemov kot pripravljenosti, nerada pripravlja dva večerna menija. Tole se sliši že skoraj kot mission impossible, pa niti ni.

Ko jajček zapakiraš v kruhov okvir, dobiš naziv "mediator". Volk je sit in koza cela. Toast sem predhodno na hitro opekla in izrezala sredico. Potem sem ga položila na namaščeno ponev in v sredino toasta previdno zlila eno jajce. Popekla z obeh strani, rahlo osolila in jajčni kruhek je gotov. Poleg sta, tokrat oba, z veseljem pohrustala še paradižnikovo solato s papriko in baziliko.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...