Telečje zarebrnice s pestom

V naših mesnicah pogrešam dobro izbiro mesa. Vsakič znova sem razočarana nad ponudbo, kadar si zaželim pripraviti dober kos mesa. Če greš v mesnico npr. v Franciji, je pogled v vitrino povsem nekaj drugega. A očitno je ponudba le odraz slovenskih potrošnikov, ki so povsem zadovoljni s kurjimi bedrami in svinjsko pečenko. Samo upam lahko, da se bo tudi na tem področju kmalu kaj spremenilo. Do takrat pa bomo skušali shajati s tistim kar je in pri pripravi narediti kaj na drugačnosti.

Danes sem kupila povsem solidne telečje zarebrnice, čeprav sem se sprva namenila nabaviti ribe, a sem bila tudi nad to ponudbo razočarana. Pri ribah sem še bolj občutljiva. Ni mi bilo še povsem jasno, kaj bom z njimi, a se mi je ideja hitro utrnila, ko sem nabirala zelenjavo in naletela na svežo baziliko.

Telečje zarebrnice sem solila, poprala in nanje naribala nekaj malega muškatnega oreščka. Potem sem jih na hitro, na zelo vroči ponvi, popekla na oljčnem olju z malo masla. Takoj za tem so romale v maksimalno segreto pečico, kjer so opravile finiš. Kakšnih 10, 15 minut. Vmes sem jih še enkrat obrnila.

Ta čas, ko so se zarebrnice pekle, sem naredila pesto iz bazilike in pinjol. Baziliko, strok česna, suho pražene pinjole, sol in poper sem zmlela v paličnjaku (za možnar nisem imela ne časa ne energije). Potem sem postopno dodajala še oljčno olje in pesto je bil pripravljen. Za tokratno jed sem parmezan izpustila, saj bi bil v tem primeru premočna proti utež teletini.

Zarebrnice so po pečenju še dobrih 5 minut počivale, potem pa so se znašle na krožniku, prelite s pestom. Poleg mesa smo si privoščili še obilo zelenjave: šparglje, popečene v ovoju pancete, čips iz zelene, ki je res iznajdba za kapo dol (Napotu seveda) in veliko skledo mlade, bio solate.

Si človek lahko zaželi še kaj slajšega? 

Chicken Cesar salad ali Cesarjeva solata s piščancem

Tole solatko sem prvič jedla pred približno 12 leti, ko sem se potepala na oni strani luže. V trenutku me je očarala in vse do danes je ostala moja zvesta spremljevalka. Z njo sem očarala tudi druge in tako mi sedaj že oni rečejo: " Kdaj bomo spet imeli Chicken Cesarja?" Tako sem jim tudi tokrat ustregla in pripravila to enkratno, nasitno solato, ki funkcionira povsem kot samostojna jed. Recept sem že takrat dobila od sorodnikov iz Kanade in do danes še nisem naletela na boljšega.

Pri tej solati je ključno, da je vrsta solate, ki jo uporabimo hrustljava - najboljša je Ledenka. Poleg tega je nadvse pomembno, da jo po pranju temeljito osušimo, da se na vsak milimeter hrustljavke prime ta znameniti cesarski dresing, ki to solato naredi tako posebno.

Za dresing potrebujemo: žličko kaper, žličko gorčice, en filet inčuna, 1 strok česna, 2 žlici limoninega soka, 1 žlico kisa. Najprej vse te sestavine s paličnjakom zmiksamo v gladko zmes. Nato ji dodamo eno vrečko solatne majoneze in še enkrat, a prav na hitro zmiksamo vse skupaj. Nato pa postopoma dodajamo še oljčno olje in ob tem ves čas miksamo. Količino olja lahko dodamo po želji oz. po okusu - če ne želimo preveč majonezastega okusa, ga dodamo nekoliko več, če želimo varčevati pri maščobi, ga dodamo manj. A oljčno olje je konec koncev zdravo in se ne smemo preveč obremenjevati s tem. Pa tudi, če povem po resnici, je bilo v originalnem receptu toliko majoneze in olja, da me je sram povedati. Količine sem prilagodila po svoje in za okus ter zdravstveno ozaveščenost Slovencev. Na koncu dodamo še sol in sveže mlet črni poper.

Dresing prelijemo čez solato, jo dobro premešamo, da se dotakne vsakega listka, potem pa po vrhu naribamo zajetno količino parmezana. Solata je na tej točki že povsem pripravljena, po okusu pa lahko dodajamo še koščke popečenega piščanca, repkov kozic ali popečenih kruhovih kock. Kakor pač komu drago. A drago vam bo v vsakem primeru - to mi lahko verjamete.

Solata iz špargljev, jajc in kalčkov - prava za čiščenje po praznikih

Kaj bi lahko bolj očistilo telo vseh prazničnih jedi kot šparglji? In kam z vsemi trdo kuhanimi jajci – to vprašanje si največkrat zastavljajo  gospodinje po Veliki noči.

Zato je danes za kosilo tako pasala tale špargljeva solata kot ne bi nobena druga. Bila je ravno dovolj izdatna, da je zadoščala za samostojen obrok.

Šparglje sem narezala in skuhala ter takoj za tem šokirala s hladno vodo, da sem s tem prekinila nadaljnje mehčanje in izgubljanje barve ter dragocenih vitaminov. Trdo kuhala jajca sem olupila in narezala na manjše koščke, ki sem jih dodala špargljem. Vse skupaj sem dobro premešala s polivko iz oljčnega olja in balzamičnega kisa ter solnega cveta in sveže mletega popra. K temu pa sem dodala še bogato bero kalčkov (alfa alfa, kreša in redkev Daikon).

Samo eno besedi imam: SLASTNO!

Domač pomarančni sladoled

Dan pred velikonočno nedeljo. Vsi pečejo potice, ki jih bomo potem jedli na vsakem obisku, začenši že danes, vsa stvar s poticami pa se lahko zavleče tja do srede ali pa četrtka, ko bodo nekateri še vedno mljaskali kakšno orehovo, ki so jo dobili od skrbnih babic. Sicer je bo zaradi izsušenosti potrebno že namakati v mleko, a nič zato - samo da zadeva ne gre v nič.

Nič nimam proti poticam, da ne bo pomote. Tudi sama jo zelo rada in velikokrat spečem, a mi nekako bolj sodi v božični čas, ko je zunaj mrzlo, doma pa se prileže vonj po sveže pečenih domačih dobrotah. Ko pa imamo zunaj dobrih dvajset stopinj, mi to opravilo in vonj nekako ne pašeta. Pa tudi vem, da bi jutri polno vsega, polno močne, težke hrane, zato si bomo danes za sladkanje in osvežitev privoščili domač pomarančni sladoled.

Tega je tako lahko pripraviti, da bi ga bilo škoda kupovati. Posebej pa zato, ker kupljeni vsebuje toliko škodljivih dodatkov, da ga je resnično greh jesti.

Tale sladoled je tako simpl, da bolj ne more biti. Poleg tega vsebuje le 3 sestavine in je brez jajc - joj, sploh ne vem, kako lahko nekateri v receptih za sladoled navajajo jajca - to mi res ne gre skupaj.

Takole gre: v posodo za stepanje sem iztisnila sok ene rdeče pomaranče in dveh limet, dodala naribano lupinico neškopljene limone in 170 g mletega sladkorja. Zadevo sem dobro premešala, da se je sladkor stopil. K temu sem dodala 6 dl smetane in stepla v rahlo zmes. Potem sem maso prelila v plastično posodico s pokrovom in dala v zamrzovalnik za kakšnih 5 ali 6 ur. Vmes sem lahko počela, kar me je bilo volja, saj mi sladoleda ni bilo potrebno premešati niti enkrat. Pa zato ni imel niti enega ledenega kristalčka, kot ga imajo ponavadi doma narejeni sladoledi. Nastala je kremasta ledena zmes z okusom po svežih dišečih pomarančah.

Kot dekoracijo sem dodala še malo sesekljanih nesoljenih pistacij. Naredite ga! Ker je tako preprost in kremast. In seveda - naraven.

Hladna predjed s šparglji in jagodami

Šparglji in jagode sta dve vrtnini, ki jih v mesecu maju ne smete zamuditi. Zanje v tem času zapravim daleč največ denarja. Zdi se mi, da za nobeno drugo sezonsko sadje ali zelenjavo kadarkoli v letu ne zapravljam toliko, kot ravno za te. In še oboje se ravno nekako prekriva v času rasti. Je to naključje? Pa sprobajmo - združimo oboje v eni jedi. Z dodatkom popra in balzamika k jagodam, bo to zagotovo zadetek v polno.

Šparglje sem narezala na drobne kolobarje in jih na hitro pokuhala. Super je, če se v vodo, v kateri se kuhajo šparglji, doda poleg soli še malo sladkorja. Pa to ne velja samo za tole jed, ampak na splošno. Jaz priznam, da to nerada počnem, ker se mi zdi odveč s sladkorjem filati vsako jed, a včasih pač drobni detajli delajo velike razlike. Potem sem jih takoj oplaknila z mrzlo vodo, da sem s tem preprečila nadaljnje mehčanje - za to jed morajo biti šparglji posebej čvrsti na ugriz. V kozarec sem izmenično naložila šparglje in na drobno narezane jagode, ki sem jih že predhodno posula s sveže mletim črnim poprom. Ta je za jagode carski. No, tudi zeleni poper je super, ampak to bo pa kdaj drugič.

Potem sem samo že po vrhu prelila z malo balzamičnega kisa in to je to. Lepo, živih barv in prijetnega, prefinjenega okusa.

Nebesa iz malin in meringue

Tole je še ena noro dobra in na hitro pripravljena sladica. Ena tistih, ki se jim preprosto ni moč upreti. V bistvu niti ne vidim posebnega razloga, da bi se ji, saj ta sladica ni grozna kalorična bomba - seveda, če jo konzumiraš v zmernih količinah. Kot velja na splošno za vso hrano. Res je, ljudje lahko jemo čisto vse po spisku, če jemo v zmernih količinah in se poleg tega tudi redno gibamo. As simple as that. Ali pa ne. Včasih lahko kaj hitro izgubimo občutek za to, kaj je zmernost ali pa si zatiskamo oči, češ, samo danes še. Ampak ne bom sedaj pri tej nebeški sladici pametnjačila in moralizirala. Vsak zase najbolje ve. Vrnimo se sedaj k bistvu.

Na hitro sem morala pripraviti nekaj sladkega, saj so bili moji odjemalci željni sladkanja. Toda kaj? Da se bom lahko posladkala še jaz - nekaj, kar ne vsebuje moke. V hladilniku imam vedno na zalogi nekaj sladke smetane, zelo pogosto tudi marcarpone. V zamrzovalniku pa se vedno najde nekaj od zamrznjenega jagodičevja. To je že nekaj za osnovo. A zahotelo se mi je še nečesa, malo drugačnega, nekaj, kar bo primerna proti utež kremastemu nadevu iz smetane, ki bo že tako najbolj primeren protagonist rahlo kiselkastim malinam, ki že čakajo, da pridejo v stik s toploto. Ja, že vem - meringue. Jajca so tudi vedno na zalogi. To bo to.

Vzamem 4 beljake, ki jih z malo sladkorja stepem v še ne čisto trd sneg. Posebej pripravim sladkorni sirup. 70 g sladkorja in 2 žlici vode stopim in segrevam do vretja (v bistvu do približno 108 stopinj Celzija), potem pa sirup prilijem snegu in stepam še kakšnih 10 minut, da nastane svetleč sneg, ki je že skoraj popolnoma ohlajen. Spečem (pri 160 stopinjah Celzija) 2 velika kroga meringue. Lahko bi zmes tudi razgrnila kot biskvit za rulado - oblika ni pomembna - o tem malo kasneje.

Med peko meringue pripravim kremo iz 250 ml stepene smetane, ki ji dodam 250 g mascarponeja, sladkorja v prahu (po okusu) in naribane, neškropljene, bio limonine lupinice.

Ko je meringua pečena in že rahlo ohlajena, začnem samo zlagati v veliko stekleno posodo - na dno najprej položim malo meringue (jo trgam glede na potrebno velikost prekrivanja posode).

Potem potresem maline in prelijem z nekaj kreme. Postopek ponavljam toliko časa, da porabim vse sestavine. Seveda pri tem upoštevam, da potrebuje sestavine za vse plasti sladice.

Če se zelo mudi, lahko sladico postrežemo že takoj, kar je po eni strani super, saj ostane meringua še prav zapeljivo hrustljava. Sicer pa se bo sladica v hladilniku lepo prepojila z vsemi okusi. V vsakem primeru, mi lahko verjamete, so to nebesa.

Rižota s šparglji

Prave rižote so vredne tako časa kot greha, ki ga lahko jedec tega bogatega okusa in sestava posredno povzroči. V mislih imam predvsem tiste ljudi, ki jedo po načelih zdravega kombiniranja hrane, torej ločevanja ogljikovih hidratov od beljakov znotraj enega obroka. Namreč, prava rižota vsebuje tudi kanček (ali dva)parmezana, ki vsekakor zaokroži okus vseh sestavin, ki smo jih uporabili. In to pri rižoti ruši tisto načelo zdravega kombiniranja - parmezan beljakovinski, riž ogljikov hidrat. Lahko pa se seveda odločite in parmezan izpustite, a pikica na i bo manjkala.

Rižota s šparglji je ena mojih najljubših rižot. In čisto preprosta za pripravit je. Na oljčnem olju sem popražila 3 mlade čebule in 2 šalotki. Dodala sem očiščene (oprane z odstranjenim olesenelim delom), narezane šparglje (brez vršičkov), še malo popražila in dodala še opran riž za rižote. Najraje uporabim riž vrste Arborio ali Carnaroli. Za rižote seveda. Sicer ga ni čez basmatija. Popražim toliko časa, da riževa zrna posteklenijo, potem pa začnem prilivati vrelo zelenjavno osnovo. Tokrat sem uporabila kar vodo, v kateri sem skuhala ostanke špargljev, ki bi jih sicer zavrgla. Vodo oz. osnovo prilivam postopoma toliko časa, da je riž kuhan. Malo pred koncem kuhanja dodam še vršičke špargljev, po okusu še dosolim. Sedaj pa pride najpomembnejši del - finiširanje rižote. Dodam za žlico velik košček masla in riban ali pa na tanke lističe narezan parmezan.

Rižota je polnega, sladkasto slanega okusa, ki te popelje nekam, kjer se počutiš varnega, toplega... nekam, kjer si lahko za trenutek ali dva spet otrok, ki se tako prijetno in varno počuti samo v maminem naročju.

Domača špargljeva juha

Obožujem kremne juhe - tale pa je še malo več kot to. Šparglji so sveti - mogoče zato, ker sezona pri nas traja le dober mesec in ker mi niti na kraj pameti ne pride, da bi kupila kakršnokoli uvoženo različico, ki je prepotovala na tisoče kilometrov. Pravijo, da je šparglje najbolje pojesti še isti dan, ko so se še greli v zemlji (verjetno bi to lahko rekli za vso zelenjavo, ne). Pa kako so zdravi - o tem sem že pisala.

Šparglje sem oprala, odtrgala olesenele dele in slednje dala kuhati, da bom kasneje vodo, v katero bodo tudi ti spustili svoje vitamine in zdravilne učinkovine, uporabila za juho. Kuhane olesenele dele pa bom seveda zavrgla. Sveže dele špargljev sem narezala na manjše, 2 cm konce, vršičke pa sem shranila v drugi posodi. Na oljčnem olju sem popražila en drobno narezan por, mu dodala koščke špargljev in vse skupaj malo popražila. Zalila sem z vodo, v kateri so se kuhali oleseneli deli, po okusu solila in pustila toliko časa, da so se ti skuhali do mehkega.

Zdaj sem jih vkremila s paličnjakom, dobljeno kremico malo popoprala, ji dodala 1 dl smetane in shranjene vršičke. Vse skupaj sem še pokuhala kakšne 3 minute in slastna kremna juha je bila nared.

Tudi otrokoma je teknila - kar je zame pomembna potrditev.

Roastbeef s čipsom iz zelene

Odkar sem si kupila knjigo Boštjana Napotnika Kuhinja za prave moške, sem odločena, da se sprehodim kar skozi večino njegovih receptov - fant je res frajer. Ga lajkam. Tole je en poskus iz njegove knjige, pa mislim,da je objavljen tudi na blogu . Gre namreč za čips iz zelene. Naj se sliši še tako neprivlačno (meni sicer ne, ampak sklepam, da marsikomu, ki pozna le krompirjevega pa), je tole terna. Krasno, okusno, enostavno, zdravo, nekalorično. Imela sva eno veliko zeleno, pa bi čisto lahko zmazala še enkrat toliko čipsa.

Zeleno olupiš, narežeš na primerne kose, ki jih nato na tanko naribaš - toliko kot pač oceniš, da je primerna velikost in debelina čipsa, ki bi ga rad začutil v ustih. Potem te rezine na hitro zblanširaš - kakšne 3 minute, odcediš in dobro osušiš. Potem vsako rezino posebej naložiš na pekač, ki si ga opremil s peki papirjem in premažeš z malo oljčnega olja. Potem sledi le še vroča pečica - ventilatorska (230 stopinj Celzija) in kakšnih 10 minut. Jaz sem iz ene zelene dobile 3 pekače čipsa, tako da sem še malo eksperimentirala in en pekač čipsa posula z zmletim tribarvnim poprom, enega pa z mletim čilijem - paše malo variacij.

Meso - dober centimeter debel roastbeef - pa sem imela nekaj dni odetega v senfasto poprast plašček, zavit v folijo. Pred peko sem ga samo še posolila in na hitro popekla.

To je bila romantična večerja v dvoje.

Pad thai

Spet malo Azije. Tajske, konkretneje. Najbolj značilna, v komercialnem smislu seveda, tajska jed - Pad thai. Pa ne zaman. Tole je res tako posrečena azijska jed, ki bo všeč vsakomur, celo cvrtje jedcem in krompirjevcem. In kar je najboljše - da se jo narediti v tisoč in eni različici. Osnova so praženi rezanci, vse ostalo je stvar okusa, navdiha, zmožnosti (predvsem materialnih).

Na Tajskem je to jed, ki jo dobiš praktično za vsakim vogalom, tako na ulici kot v restavracijah in je okusna in poceni jed. Pripravljajo jo vsak malo po svoje, kar je fino, saj ni okus nikoli popolnoma enak. Pa tudi sam imaš možnost izbire: ali boš vzel riževe ali jajčne rezance, z zelenjavo, jajcem, mesom ali rakci. Spicy ali not so spicy.

Jaz jih pa največkrat pripravim takole: najprej si pripravim zelenjavo - no, po resnici povedano mi jo pripravi dragi - moj asistent. Opere in na dolge tanke trakce nareže kar je, glede na letni čas, na voljo. Korenje, kitajsko zelje, brokoli, grah v stroku, mlada čebula, por... Jaz pristavim vodo, jo solim in skuham riževe rezance - po navadi vzamem široke, ki jih kuham kakšne 3, 4, minutke. Vmes v voku segrejem olje in na najmočnejšem ognju na hitro popečem na tanke rezine narezan česen, čili, indijske oreščke, mlado čebulo - toliko da lepo zadiši. Potem dodam zelenjavo (na tem mestu bi lahko sicer dodala še meso ali rakce) - najprej tršo, ki potrebuje malo več časa, kmalu zatem pa še ostalo. Zelenjava mora na koncu ostati še čvrsta - ne trda, ampak razkuhana pa tudi ne (pazite na barve - sploh pri brokoliju bi bilo grozno uničiti tisto lepo zdravo zeleno barvo). Potem zelenjavo dodam še ne čisto kuhane rezance, dobro premešam in dodam par žlic vode, v kateri so se kuhali rezanci.

Dodam še kakšno žlico gobove omake (kupi se jo na oddelkih z eksotično hrano) in sojino omako. Vse skupaj še malo popražim (lahko bi zdaj dodala še kakšnen jajček) in rezance naložim na krožnik.

Potem po rezancih stisnem sok ene limete, posujem s strtimi praženimi arašidi, kalčki in po okusu dodam še čilija - I like it spicy!

Če še niste jedli Pad thaia, vam ga toplo priporočam. Ne morete zgrešiti!

Za občutek dodajam še original Pad thai iz Tajske - z ulice...

Francoske baguette

Koga ne premami vonj sveže pečenega kruha? Komu se ne potoži po dobrih starih časih, če ima priložnost ugrizniti v še topel in dehteč domači kruhek? Priznam, ugrizniti v belega, ima svoj čas. Pa ne kateregakoli. Mora biti domač, mora biti topel, mora biti rahel, mora biti pečen nad vodno paro... mora biti popoln.

Včasih me ima, da bi se pregrešila in še enkrat občutila vso to radost in toplino, ki te oblijeta, ko se v ustih srečata kombinaciji tanke hrustljave skorjice in sočne rahle sredice. Njam! Zaenkrat se še uspevam premagovati. Ker vem, da je užitek stvar sekunde ali dveh užitka, potem pa lahko sledi teden ali dva neprijetnih posledic, ki se čutijo predvsem kot prebavne motnje.

To me spomni tudi na eno primerjavo, ki sem jo slišala že nekaj let nazaj, in sicer da je skok čez plot kot obisk McDonaldsa - najprej imaš strašansko željo po tem, ne moreš se upreti, ko si enkrat tam in "grešiš" je užitek že pol manjši, imaš slabo vest, ko pa poješ oz. končaš, se počutiš kot kup gnoja, grozno in nič ne more spremeniti dejstva, da si ga "usral".

Ups, malo me je zaneslo v druge vode, ampak želela sem povedati, da skušam tehtati, ali so posledice vredne užitka, ki ga prinaša ena pregreha. Po mojem mnenju ne. Če se ne strinjate z mano, pa kar z besedo na dan. Rada imam argumente za in proti.

Pa se vrnimo nazaj na peko kruha - francoskega. No, tale moj v bistvu ni tipično francoski, saj je ta po mojem mnenju užiten največ dve uri po peki, potem pa postane gumijast in primeren le še za pomoč mlečnim zobkom, ko so tik na tem, da jih miška odnese v svoje sobane. V bistvu je tudi v tem nek čar, a ta kemija se lahko zgodi zgolj na mestu, kjer je možna - v Franciji. Pri nas doma pa morajo biti francoske štruce rahle in penaste, s tanko skorjico še par dni - če se le že prej ne poje.

V posodo sem dala slab kilogram moke (nekaj sem jo pustila še za mesenje in oblikovanje). Moko vedno kupim na domačem mlinu ali pa vsak ekološko pridelano - ni vsaka moka moka. Pri strani jo solim, v sredini pa naredim luknjico za kvasec. Pri peki kruha ne uporabljam sladkorja, četudi ga nekateri recepti zavoljo takšne in drugačne skorje, pa okusa, pa še česa, zahtevajo. Meni se zdi greh v kruh dajati sladkor - če že, bi raje uporabila med, a tudi tega ne.

Pri peki kruha je pomembno, da testu dodamo dovolj vode, da je sicer težko za mesit, a toliko boljše za jest. Tako v jamico s kvascem dodajam vodo toliko časa, da ocenim, da je testo ravno prav mokro in še vedno lepljivo - to se brez večjih problemov doseže kar z električnimi kavlji navadnega mešalnika. Potem testo po vrhu in ob strani poprašim z moko in pustim vzhajati - tako dolgo, da se količina testa podvoji.

Nato oblikujem štručke, jih polagam na pekač s peki papirjem, vmes pa naložim zvite kuhinjske krpe, da se štručke preveč ne razlezejo druga k drugi. Pustim jih še vzhajati. preden jih potisnem v pečico, v testo naredim še nekaj zarezic, da v pečici lažje vzhaja, pa tudi zaradi finalnega looka.

Najpomembnejše pa je, da pečico nakurim na maksimum in da pod pekač postavim posodo z vodo, tako da para ves čas boža in mehča skorjico.

Božansko!

Nadev za vegi burger ali lepinjo - Falafel



Ta prigrizek prihaja iz Bližnjega vzhoda, pa je hkrati doma na zahodu. Prodajajo ga na ulicah v vseh velikih velemestih, od New Yorka do Pariza. Nepoznavalca bi lahko morda za trenutek prepričal, da je narejen iz mesa, a v resnici ni v njih nič mesnega. Osnova Falafel je čičerika - prepogosto prezrta stročnica, ki je zelo zdrava. Raste kot stročnica v kratkih rahlo napihnjenih strokih z enim do tremi svetlo rjavimi semeni, ki so zgrbančena, okrogla, malo večja od graha, blede rumene, lahko tudi skoraj rdeče barve. Čičerika čisti prebavila in spodbuja delovanje ledvic. Vsebuje kalcij, magnezij, fosfor, kalij, cink, mangan, betakaroten ter veliko folne kisline. Je vir rastlinskih beljakovin.

Zato jo jejte! Na več načinov - tale je le eden od možnih.

Čičeriko sem namakala 24 ur pred uporabo v veliko vode. Naslednji dan sem jo dodobra odcedila, stresla v multipraktik in dodala 2 mladi čebuli, 2 stroka česna, šopek peteršilja, žličko mlete kumine, žličko začimbne mešanice garam masale, žličko kajenskega popra, žličko pecilnega praška - vinskega kamna, sol in mleti poper. Vse skupaj sem temeljito zmlela. Če bi se držala receptov, bi na tej točki izgubila voljo do priprave Falafelov doma, saj v tej sestavi sestavine ne držijo dovolj skupaj, da bi se masa sprijela v čvrsto kroglico. Lovljenje zažganih drobtin po vročem olju ni ravno moj namen ali pa končni cilj, zato masi na tej točki dodam žlico ali dve riževe moke. Verjetno bi lahko uporabila katerokoli, a riževa ne vsebuje glutena, zato poskrbim, da bom lahko tudi jaz okušala to dobroto.

V bistvu je ta žlica riževe moke rešiteljica mojih Falafelov. Zato bom naslednjič, ko mi bodo skušali na ulici prodati to foro, da ne vsebujejo nobene moke, malo bolj raziskovalna in jih bom vprašala, kaj pa uporabijo za vezavo. Ni šans, da ostanejo takole lepo skupaj brez kakršnegakoli dodatka.

To je vse. Zdaj samo še zaromajo v olje, kjer čičerika dobi oreščkasto mesni okus in to je to.

Zraven se prileže kakšna omaka na jogurtovi bazi, lahko z dodatkom Tahinija (sezamove paste) ali pa samo čilija za popestritev. Ponavadi Falafel postrežejo v lepinji z dodatkom zelenjave in katere od prej naštetih omak, a tudi brez kruha je zadeva fantastična. V vsakem grižljaju je okus Bližnjega vzhoda, zaradi garam masale Indije in na sploh vzhoda, saj pri kajenskem popru nisem bila preveč varčna ;-)

Aja, ker sem že ravno 1 dan namakala čičeriko, se,jo namočila malo več in jo ostanek skuhala do mehkega, potem pa iz nje naredila še Humus - namaz iz čičerike in Tahinija - ultra zdrava in okusna malica.

Spring rolls ali po naše spomladanski zvitki

Obožujem jih - še posebej, če si jih naročim v kakšni azijski restavraciji - tako da vonja po cvrtju ni drugje kot v tuji kuhinji. A vsake toliko časa, se pa vendar odločim in jih pripravim doma. Posebej zato, ker pri nas lahko zunaj največkrat dobiš le kvazi spomladanske zvitke, iz našega vlečenega testa. Pravi azijski zvitki pa so narejeni iz testa iz riževe moke.

Nadev je lahko poljuben - karkoli imam doma, karkoli mi zadiši: lahko mesni, mesnozelenjavni, zelenjavni ali pa morsko mesni. Tokrat sem se odločila samo za zelenjavo. Na tanke, kot mini vžigalice široke rezine sem narezala korenje, kitajsko zelje in por ter česen. Zelenjavo sem solila.

V slan krop sem za sekundo ali dve položila en krog riževega papirja ali pa testa če hočete, ga položila na vlažno krpo in na en konec položila malo vsake zelenjave, nato pa zavitek zvila kot nekakšen kanelon. Riževo testo postane po namakanju kmalu lepljivo, tako da se zavitek sam od sebe sprime. Če se že enkrat cvre in smradi, jih je treba narediti za najest, zato sem porabila celoten paket riževega testa in tako dobila približno 30 zvitkov.

Ko so bili vsi pripravljeni v vrsti, sem jih ocvrla v vročem olju, sončničnem, biološko pridelanem - za boljši feeling. Zvitki so bili hrustljavi in slastni. Poleg je obvezna sladka čilijeva pomaka.

Šparglji s citrusovo omako Hollandaise in dimljenim lososom

Uradno oznanjam otvoritev meseca špargljevih jedi. No, vsaj pri nas doma. Jedli jih bomo kar se bo dalo veliko - na tisoč in en način. Že en teden sem tipala pri mojem lokalnem dobavitelju (beri pridelovalcu), kdaj bodo pokukali na svet prvi, da ja ne bi zamudila devičnikov. Saj veste, kaj pravijo za šparglje: aprilski so za mojega šefa, majski so zame, junijski pa za mojega osla. No, ker imam sebe in mojo družino raje kot šefa, seveda lovim aprilske za nas. Za junijske nam je pa po dobrem mesecu roko na srce figo mar.

Pa smo otvorili mesec špargljevih jedi z eno takšno fancy varianto. Šparglji s citrusovo omako Hollandaise in dimljenim lososom.

Špargljem (vedno uporabljam zelene) sem odlomila olesenele dele in jih temeljito oprala. Za par minut sem jih skuhala v slanem kropu, stoječe pokonci, da so glavice kukale ven, da so ostale lepo čvrste. Vmes sem pripravila omako. 150 g masla sem stopila, pobrala in zavrgla pene, ki so se naredile ter ga ohladila. 4 rumenjake sem stepla v kozici z dvema žlicama vode, da se je zmes nekoliko zgostila in obledela. Nato sem jo na rahlem ognju še naprej stepala, da se je še bolj gostila in tudi narastla je precej. Kozico sem odstavila in počasi dodajala ohlajeno stopljeno maslo (sirotko, ki je ostala na dnu sem zavrgla). Nato sem dodala še sok polovice limete in solila. Namesto limete bi lahko uporabila še limono ali pomarančo.

Šparglje sem odcedila, jih položila na krožnik, čez prelila omako, zraven pa položila še rezino dimljenega lososa.

Če to ni božansko, potem pa res ne vem, kaj je. Še princeska je jedla kot velika.

Katera je pa vaša najljubša jed iz špargljev?

Slastno lepljiva texaška rebrca

Slastne so! Celo za sicer nesvinjejedca! Ampak kaj takšnega ne gre zamuditi. To je ena sama sočnost, polnost sladkasto slanega začimbnega mesa, brez sledu o pujsovini. Sicer nimam v resnici nič proti pujsom, a za jesti mi jih ni prav dosti. Z izjemo pršuta in kakšne pancete seveda. Sicer se jim raje izognem. A tole sem morala preizkusiti in poizkusiti. In vredno je bilo.

Začela sem že včeraj, ko sem kos lepo mesnatih reber, ki mi jih je mesar že presekal na pol, temeljito oprala in osušila. Potem sem meso narezala na posamezna rebra in jim privoščila skoraj 24 ur lepotilne kopeli, ki je poleg lepotnega učinka poskrbela tudi za okus, ki se ga ne da primerjati s tistimi, ki te kopeli niso občutile.

Recept za kopel sem si sicer sposodila pri Novakovih, seveda pa sem ga še malo prilagodila in kar se mi zdi najbolj pomembno, podaljšala čas kopanja. Takole gre: 0,5 dl oljčnega olja, 0,5 dl javorjevega sirupa, 3 žlice balzamičnega kisa, žlica sladke paprike v prahu, žlička čilija v prahu, žlička mletega popra, žlička mlete kumine, žlica soli in 5 strokov česna. Vse sestavine sem temeljito premešala in jih prelila čez meso ter dobro vtrla v vse pore. Potem sem posodo pokrila in jo dala na hladno.

Naslednji dan sem jih kakšno uro pred peko vzela iz hladilnika in jih še malo obračala v brozgi. Pekla sem jih uro in pol pri 180 stopinjah Celzija. Prve pol ure pokrite z alufolijo, potem pa sem jih odkrila in jih redno, vsake par minut obrnila, da so tudi med peko srkale to sladkost, v kateri so se razvajale en dan.

Včasih je vredno kakšno svojo kaprico požreti, da ne zamudiš vsega slastnega.



 Imate tudi vi kakšne kaprice?

Limetina pita s čokoladno lešnikovim dnom

Že nekaj dni gledam v hladilniku slab kilogram limet, za katere vem, da jih moram čimprej porabiti. Že nekaj časa pa se spravljam delati limonino ali pa limetino pito, pa se je nekako ne lotim, ker je osnova pite krhko testo, narejeno iz moke, ki pa je ne smem jesti. Kako naj pišem o nečem, česar ne morem poskusiti? Težko.

Zato se vržem v iskanje alternative klasičnemu krhkemu testu za pite. Vzamem 200 g praženih mletih lešnikov in jim dodam 100 g grobo mlete temne čokolade. Vse skupaj prelijem z dvema žlicama stopljenega masla in razporedim ter potlačim po dnu namaščenega pekača za pite. Pečem pri 160 stopinjah Celzija 10 minut. Ta čas pripravim nadev: stisnem sok sedmih limet - 2 dl ga dobim. V posodi za stepanje stepem 6 jajc s 150 g (no, tehtala nisem, priznam - to je tako "na oko") sladkorja. Dodam 2 sirčka Philadelphia, dobro premešam in dodam še 1 dl smetane ter limetin sok.

Vse skupaj prelijem čez pečeno testo ter pečem še nadaljnih 45 minut. Ker mi je ostalo še nekaj kremice, sem jo vlila v manjše posodice in spekla kot creme brulee.

Rezultat manjše različice je svilnata kremica, polnega kislo sladkega okusa.

Tavelika varianta s čokoladno lešnikovim dnom se je dala lepo odrezati - kot prava pita. Sem pa malo žalostna, da je ta moj pekač tako plitek, da nisem uspela na dno vliti več kreme in je tako spodnja plast celo debelejša kot limetina. Ampak na napakah se učimo - naslednjič bom šparala z lešniki, da bo limetka prišla še bolj izraza. Sicer pa je sladica pregrešno dobra.

 

Njeno veličanstvo - francoska čebulna juha

Ni je juhe, kot je francoska čebulna juha. Si kar mislim, da boste nekateri vzdihnili, da je goveja pa še vedno goveja, a ne govorite in ne mislite na pamet. Berite naprej.

Za dobro čebulno juho je potrebno nekaj osnov, brez katerih rezultat ne bo tako prepričljiv, kakor se bom na tem mestu trudila biti jaz. Gre namreč za to, da je tudi v tem primeru tako, da bolj kot bodo sestavine kakovostne, bolj dobra bo juha. Osnova čebulne juhe je torej goveja juha. Ja, goveja je že prisotna v tej čarovniji. 2 v 1 varianta. All in one, če želite. Zato vedno, kadar kuham govejo juho, jo naredim veliko, tako da jo lahko zamrznem, potem pa samo uporabim, kadar se nam zahoče čebulne. Mimogrede, tudi z že pripravljeno osnovo, boste potrebovali kar nekaj časa za pripravo te francoske princeske. Računajte dobro uro, raje uro in pol.



Najprej sem olupila in na zelo tanke lističe narezala 1 kg rumene, biološko pridelane čebule. Za čebulo pravijo, da je pomembno, da je čimbolj biološko pridelana, saj raste v zemlji in iz nje vase vsrka največ snovi. Čebule mora biti zares 1 kg in to za 4 osebe (opomba: lačne).

Na žlici masla in žlici oljčnega olja sem potem čebulo dušila kakšnih 20 minut, vmes sem malo solila,  pomešala, a nikoli pustila, da bi se začela čebula barvati, pražiti. Potem sem dodala žličko sladkorja in zalila z decilitrom belega vina in pustila, da alkohol spovre. Nato sem dodala čisto govejo juho (tukaj vsi približki iz kock in koncentratov odpadejo), timijan, lovorjev list in poper. Vse skupaj sem potem počasi kuhala 1 uro. Po okusu sem juho še malo dosolila.

 

Potem sem juho nadevala v glinene skodelice (tu nekateri dodajo še kapljico žganja, jaz pa ne) in prekrila s popečenim toastom, na katerega sem bogato nadevala nariban sir Groyer (na tem mestu resnično ne pašejo brezizrazni siri tipa Gauda ali Edamec) ter vse skupaj za kratek čas potisnila v pečico pod žar. Zadnji del lahko mirno izpustite, ali pa v juho dodate samo nariban Groyer in ste še vedno v koraku z Montignacom ;-)

 

Ste že pripravljali ali pa vsaj jedli francosko čebulno juho?

Telečji zvitki z italijanskimi dobrotami na korenčkovem pireju

Komaj sem čakala nedeljo, da bom lahko sama pripravila nekaj, kar bo z veseljem romalo v naše želodke. Nekaj, kar bo všeč tudi otrokoma.

Na tanko narezane telečje zrezke sem razrezala na več manjših (cca. 5 x 7 cm) in jih dodobra potolkla, da so se še stanjšali. Nato sem jih solila in napolnila z italijanskimi dobrotami: panceto, tanko rezino česna, tanko rezino bučke, suhim paradižnikom, tanko rezino parmezana in koščkom bazilike. Vse dobrote sem na enem koncu mesa položila drugo nad drugo, potem pa meso zavila in spela z zobotrebcem.

Potem sem zvitke z vseh strani popekla na oljčnem olju tako, da je imel vsak dovolj prostora, da se je zapekel in ne dušil. Prilila sem deciliter belega suhega vina in pustila toliko časa, da je alkohol izparel, nato pa ogenj zmanjšala na minimum in prilila še deciliter smetane. To sem potem na majhnem ognju pustila dušiti kakšnih 15 minut, tik pred koncem pa vmešala še eno žlico creme fraiche.

Za prilogo ali pa podlago ali pa celo posteljico, če hočete, pa sem naredila korenčkov pire, ki se je s svojo sladkostjo čudovito zlil s smetanasto vinsko mesno omako. No, o vinu sicer ni bilo ne duha ne sluha, vsaj ne z vidika alkohola ali pa z izkušenostjo otroških brbončic, a če ga ne bi bilo, omaka ne bi bila to, kar je bila.

Za pire sem v slanem kropu skuhala dobre pol kilograma na kolesca narezanega korenčka in polovico olupljene bučke (ta mi je ostala od prej, ko sem pripravljala dobrote za v meso). Ko se je korenček zmehčal, sem vodo odlila, dodala tanko rezino masla in nekaj žlic smetane ter vse skupaj s paličnim mešalnikom spirirala do gladkega.

Niti predstavljati si ne morete, kaj smo doživljali med današnjim kosilom.

Pri kateri jedi pa vi potujete v nebesa?