petek, 27. junij 2014

Zelena rižota


Po eni zelenjavi iz te rižote boste lahko vedeli, kakšna kriza s časom je pri nas doma. Uganete kateri? Seveda, konec junija pa šparglji, kje ste še to videli;-) Pa vendar, rižota je bila pofotkana in bila je tako slastna, da se mi zdi škoda, da je ne delim z vami. Saj ni nič posebnega sicer, rižota kot rižota, a kombinacija dveh vrst graha in špargljev je tako sladko slastna, da bi jo jedel in jedel, pa se je ne bi preobjedel.


SESTAVINE:
oljčno olje
2 šalotki
2 stebla stebelne zelene (ni obvezno)
1 dl suhega belega vina
skodelica riža (Arborio, Carnarolli)
3 in pol skodelice vroče zelenjavne jušne osnove
2 pesti graha
100 g graha v stroku (sladkornega graha)
50 g masla
50 g parmezana
sol (po potrebi)

PRIPRAVA:
Priprava rižote je povsem klasična - dobra stara klasika, ki je pri rižoti zakon vseh zakonov: na oljčnem olju sem stekleno popražila sesekljano šalotko, ji dodala na drobno narezano stebelno zeleno, premešala in na hitro popražila še riž. Vse skupaj sem zalila z vinom in počakala, da je alkohol spovrel. Nato sem riž počasi zalivala z zelenjavno jušno osnovo. Nekje na polovici kuhanja - po 10 minutah - sem dodala narezane šparglje, vse skupaj dobro premešala in dodala jušno osnovo. 5 minut pred koncem kuhanja sem dodala še grah - zrnat in stročji ter vse skupaj premešala in riž skuhala do popolnosti - ne sme postati suh, mora ostati lepo kremast. Na koncu sem umešala še maslo in parmezan.


Kako neverjetno preprosto je skuhati odlično rižoto. Le na maslo in parmezan ne pozabite;-)
,,,,,,,

torek, 17. junij 2014

Mini Pavlova z jagodami in limonino kremo




Tale kombinacija jagod in limonine kreme, poleg tega pa še lahko krhke meringe, je zares posrečena. Recept za klasično Pavlovo sem že objavila, tokrat pa sem si zamislila kombinacijo limone in jagod, ki je prav zares posrečena. Limonino kremo sem naredila iz "lemon curda" ali limoninega pudinga (home made kakopak), ki sem ga strukturno in okusno zmehčala s sladko smetano. Zares okusna sladica.


SESTAVINE:
4 beljaki
200 g sladkorja
2 žlici koruznega škroba
1 žlica jabolčnega kisa
ščepec soli

3 jajca
130 g sladkorja
sok 3 limon
limonina lupinica 1 ali 2 limon
60 g masla
200 ml sladke smetane

sveže jagode

PRIPRAVA:
Najprej sem pripravila beljakova gnezdeca. Pečico sem segrela na 150 ° C. 4 beljake sem s ščepcem soli stepla v srenje čvrst sneg. Postopoma sem med stepanjem dodajala 200 g sladkorja, žlico za žlico, na koncu še kis. Stepala sem toliko časa, da sem dobila bleščeči sneg čvrstih oblik. V sneg sem na koncu umešala še koruzni škrob. Tako obdelanega sem žlico oblikovala v gnezdeca (3 cm visok krog, v sredini sem naredila jamico) in jih polagala na pekač, pogrnjen s peki papirjem. Gnezdeca sem pekla 30 minut, nato ugasnila pečico in jih v njej pustila še 30 minut, nato pa ohladila.

Za limonino kremo sem postavila kovinsko posodo nad kozico z vrelo vodo, Vanjo sem zamešala jajca, sladkor in limonin sok. Jajčno zmes sem mešala nad rahlo vrelo vodo dokler se ni zgostila (približno 10, 15 minut). Nato sem posodo odstranila, jajčno zmes na hitro precedila in vanjo umešala maslo in limonino lupinico. Ko se je krema ohladila, sem vanjo umešala stepeno sladko smetano.

Na beljakova gnezda sem najprej položila limonino kremo, nanjo pa narezane jagode.


Sladka, lahka, poletna sladica brez slabe vesti;-)

nedelja, 01. junij 2014

Marcipanovi rogljički z mandlji in čokolado


Tile marcipanovi rogljički z mandlji in čokolado so moja sladka pregreha za krizne čase, za trenutke, ko je treba nekaj na hitro potegniti iz predala, ko ni časa za domačo sladico ali pa za padec sladkorja v službi. Morda jih poznate, prodaajo jih v DM-u, so brez glutena, a vem, da jih radi jedo tudi tisti, ki niso na bg dieti. Je pa nekaj na njih, kar ni tako zelo dobro - cena. Za dva rogljička, za dva kifeljčka je potrebno odšteti dobre tri Evre in pol - precej se mi zdi. Pa sem sem peke lotila sama in rezultat je odličen.


SESTAVINE:
400 g marcipana
200 g mletih mandljev
2 beljaka
50 g sladkorja
mandljevi lističi
1 beljak
100 g temne čokolade

PRIPRAVA:
Marcipan sem nacufala na manjše koščke, dodala, mandlje in sladkor ter premešala. Počasi sem dodajala beljake ter gnetla, da je začela nastajati testu podobna zmes. Testo je sicer zaradi marcipana malce bolj lepljivo, tako da ga ni dobro dolgo gnesti med rokami - le toliko, da se vse sestavine lepo povežejo med sabo. Potem sem z rokami oblikovala rogljičke in jih pomočila v rahlo razžvkljan beljak in potem v mandljeve lističe ter položila na peki papir. Rogljičke sem pekla 20 minut pri 170 °C. KO so se ohladili, sem jih z ene strani pomočila še v stopljeno čokolado.




Tole sicer najbolj tekne pozimi, a glede na to, da letos poletje kar noče k nam, je morda še čas, da jih preizkusite.


Jih poznate? Tiste originalne mislim?

torek, 20. maj 2014

Crème fraîche


Crème fraîche je v francoski kuhinji zelo pogosta sestavina. Pogosto jo najdemo tudi pri Angležih, Američanih, pa tudi pri Skandinavcih. Pri nas je malo manj poznana, čeprav je opaziti, da je v zadnjem času pogosteje prisotna, tudi v trgovinah se jo dobi. Jaz pa jo najraje naredim kar sama, saj je otroško lahko in hitro pripravljena. OK, čakanja je res kar nekaj, dela pa zelo malo.

Pri ananasovih raviolih z jagodno kremo sem uporabila domači crème fraîche in namignila, da morda objavim recept. Pa še k jagodam tako zelo paše, da ne morem, da ga ne bi objavila sredi sezone rdečih lepotičk.


SESTAVINE:
3 dl sladke smetane (navadne! - alpske različice ne pridejo v poštev)
3 žlice kisle smetane

PRIPRAVA:
Nekaj ur pred pripravo naj bosta obe smetani na sobni temperaturi. Potem gladko zmešajte kislo smetano in ji počasi dodajajte sladko smetano...dokler ne postane gladka smetanasta zmes. Posodo pokrijte in jo pustite na pultu za najmanj 12 ur oz. dokler se lepo ne zgosti. In to je to. Po tem crème fraîche hranite v hladilniku.


Če to ni enostavno! Crème fraîche je manj kisla od kisle smetane in zelo lepo kremasta, polna. Uporabljamo jo lahko za sladice, juhe, namaze in še kaj. Splača se jo poskusiti.

sobota, 17. maj 2014

Ananasovi ravioli z jagodno kremo


Včasih se mi zdi, da sploh več ne vem, kaj bi kuhala, kaj bi jedla, s čim bi hranila mojo družino, da bi bilo najbolje za vse. Hočem reči, da smo v zadnjem času bombardirani z vseh strani o raznoraznih teorijah prehranjevanja, ki dosegajo takšne ekstremnosti, da je ta zmeda, ki jo na trenutke občutim, nekaj povsem normalnega. Srečen tisti, ki so mu takšne in drugačne paradigme o zdravem načinu prehranjevanja, prihranjene. Na eni strani imamo namreč presnojedce, ki se prehranjujejo izključno z živili rastlinskega izvora, nepredelanimi, neobdelanimi in kar je še tega. Na drugi strani imamo ketogenske diete, kjer največji delež v prehrani predstavljajo maščobe in veliko manj beljakovine, ogljikovih hidratov pa je zanemarljivo malo. Potem beremo o tem, kako bi se morali izogibati sladkorju v vsakršni obliki, tudi tistemu, ki se nahaja v sadju - torej nič sadja. Da ne govorimo o paleo, veganskih, vegetarijanskih, brezglutenskih načinih prehranjevanja, dieti krvnih skupin, prehranjevanju po Montignacu... Kako naj se povprečen človek orientira, znajde sredi vsega tega? Težko! Zares težko, če se enkrat začneš ukvarjati z vsem tem. Ali smo postali obsedeni s prehranjevanjem, ukvarjanjem s samim seboj, ukvarjanjem z nepomembnim? Ali si načrtno zagrenjujemo življenje? Ali imamo premalo drugih aktivnosti? Ali nam ni bilo lepo takrat, ko je hrana pomenila samo sredstvo za potešitev lakote, za preživetje? Ko smo lahko misli, energijo in aktivnosti usmerili drug na drugega, na druženje, na sproščene sprehode v naravi, v hribe, na izlete? Ko sta zadostovala žemlja in jabolko v nahrbtniku? In termovka sladkanega čaja? Očitno ne. Kaj nas je napeljalo do tega?

Ja, hrana je užitek. In ravno zato bi se ji morali prepustiti - uživati v njej. V okusih, ki so nam dani. Tako pa se ves čas nečemu odrekamo in potem, ko se tako striktno, strogo, pridno odrekamo prepovedanemu, po določenem času napoči tisto: danes si pa zaslužim, da se malo pregrešim, da si privoščim prepovedano. Upravičen sem do tega. In potem slaba vest, slabo počutje in že se vrnemo nazaj "v program".

Jaz sem za zmernost! In za užitek! Zakaj bi se odrekali nečemu, če to ni z zdravstvenega vidika nujno? Privoščimo si užitek okusov - samo enkrat se živi!

Kako dolg uvod! Potrebuje malo predaha!



Tele ananasove raviole sem naredila kot en del jagodnega trisa za večerjo v najboljši družbi. Želja je bila, da se na blogu pojavi tudi kakšen recept in evo ga.


SESTAVINE:
1 ananas
100 g sladkorja
limonska trava (uporabila sem suho - nekaj lističev)
400 g jagod
40 g sladkorja v prahu
280 g creme fraiche (ali kisle smetane)

PRIPRAVA:
Ananas sem pripravila en dan pred večerjo. Najprej sem ga olupila in narezala na zelo tanke rezine. Te sem čez noč namočila v sladkornem sirupu. Za sladkorni sirup sem 150 ml vode segrela in v njej stopila sladkor ter pustila vreti dobrih 5 minut. Nato sem v sirup namočila limonsko travo in ga ohladila. V ohlajen sirup sem namočila ananas in ga čez noč pustila v hladilniku.

Jagode sem narezala in pretlačila z vilicami. Dodala sem sladkor v prahu in creme fraiche ter dobro premešala.

Ananasove rezine sem odcedila in dobro osušila. Eno rezino sem položila na krožnik in nanjo položila žlico jagodne kreme ter jo prekrila z drugo rezino ananasa.


Moram reči, da se ananas in jagode res dobro ujemajo. Creme fraiche pa poskrbi za tisto svežino, ki se po kakšnem obilnejšem obroku zares prileže.

Ali ste vedeli, da lahko creme fraiche pripravite kar doma? Zelo preprosto je. Morda o tem napišem kaj več v prihodnje. Če želite...

Pa brez zamere za dolg uvod;-)

sreda, 07. maj 2014

Večerja ob 3. obletnici - poročilo



Tradicija veleva tudi tole objavo - poročilo z večerje ob 3. obletnici bloga. Tokrat se nas je nabralo kar nekaj - v bistvu smo napolnili naše skromne kapacitete - omizje je zasedlo 8 ljudi. Anonimni nagrajenec se žal ni oglasil, zato sem se odločila, da prosto mesto namenim blogerki, ki si jo že dolgo želim spoznati. In prav sem se odločila. Tako so me z obiskom počastili kar trije food bloggerji (v spremstvu svojim boljših/močnejših polovic): Zulejka - Uglašena kuhinja, DB - Easy recepti in Ana - Cinnamon and Thyme.

Zulejka in DB sta vegetarijanca, pri čemer Zulejka ne je niti rib, Ana pa tudi ne je veliko mesa. Sestaviti meni za posebno večerjo, pri čemer so meso, ribe in morski sadeži na prepovedani listi, je kar zajeten zalogaj. Poleg tega jedi ne smejo vsebovati glutena, dobro pa je, da so lahko vsaj predpripravljene in ob obisku samo sfiniširane.

Ugotovila sem, da bo potrebno prihodnje leto malce počakati z večerjo - vsaj nekje do sredine maja, da bo ponudba sveže zelenjave kaj drugačna kot vsako leto ob koncu aprila, ko imamo pri nas večinoma na voljo veliko špargljev in špinače.

Pa pojdimo k meniju, ki sem ga pripravila za goste.

VEČERJA V NAJBOLJŠI DRUŽBI

Amuse bouche (ajdova rolada s smetanovim hrenom in špargljem/dimljenim lososom na rukoli)
***
Solata  - pomladni vitaminski mix
(berivka, špinača, motovilec, rukola, artičokini srčki z bogato polivko)
***
Gratin 4-urne polente, špinače in paradižnikove omake z meto*
***
Limetin sorbet
***
Rižota s šparglji, limono in meto**
***
Jagodni tris 
(ananasov raviol z jagodno kremo, jagoda na hribčku iz sladkorja
 in mete, jagodni makaron s čokoladnim ganachem)
***
Čokoladni tartufi
***
Kava


Vinska spremljava:
* SUTOR Chardonay
**SUTOR Malvazija

Srčno upam, da je bila gostom večerja v slast in da so se dobro počutili. Jaz pa sem zopet vesela za nova poznanstva, nove izkušnje, nove podvige. Vesela sem, da sem vas spoznala!

ponedeljek, 05. maj 2014

Jamie Oliver's Italian


Med prvomajskimi prazniki smo se potepali po Londonu in seveda je bila ena glavnih atrakcij za nas  tudi spoznavanje tamkajšnje kulinarike. Naše izkušnje niti niso tako slabe kot je svoj čas veljalo za angleško hrano, vsekakor pa nismo doživeli nekih groznih presežkov nikjer, niti pri Jamieu (ali pa še posebej tam ne).

London je bila sicer za nas prva potovalna preizkušnja v pet, kar je po svoje kar zalogaj, saj gre za precej obljudeno mesto, kjer v petih dneh z mojim najdražjim nisva niti minute sproščeno zadihala. Gužva na vsakem koraku, paziš na otročke, paziš na stvari, spotoma pa še načrtuješ oglede, se orientiraš v podzemni, študiraš route, upoštevaš vremensko napoved, animiraš enoletnika, motiviraš najstnika... A tako pač je - brez nič  ni nič - tega slišim v zadnjem času precej. Pa še res je. Lepo je potovati, lepo pa se je tudi vrniti domov. Tako samo še bolj ceniš tisto, kar te čaka doma.

A vrnimo se k Jamieu. Oliverju seveda. Zame je bil od nekdaj ziher varianta. Njegovi recepti me nikoli niso razočarali ali pa pustili na cedilu. Vedno je jed izpadla prav posrečeno. Ko smo v Londonu ugotovili, da je njegova restavracija v bistvu soseda hotela, v katerem smo bili, je bil obisk njegove restavracije seveda obvezen. In smo šli.



Rezervacija začuda ni bila potrebna - počakali smo 15 minut, popili aperitiv in miza je bila pripravljena, da jo zasedemo. Ambient restavracije nič kaj posebnega, a kljub vsemu prijeten in v resnici nekoliko italijanski. Ponudba na jedilnem listu skromna, kar pri meni pušča dobre obete. Natakarji ustrežljivi, prijazni in prilagodljivi. Naš, Latvijec, je bil zares simpatičen dečko. 


Za predjed smo naročili nekaj pršuta, ki je prav nesramno visel kot okras, na jedilnem listu pa ga ni bilo. A kot rečeno, natakar je bil ustrežjliv in dalo se je dogovoriti, da smo lažje počakali na glavne jedi. Pršut je bil vsekakor najboljše, kar se nam je tistega večera zgodilo - bil je sočen, mehak in tako tanko narezan, da se je v ustih dobesedno stopil. Zares čista desetka.

Potem so prišle glavne jedi - izbrali smo rižoto s pravimi gobami in dimljeno mozzarelo, testenine z ragujem iz divjega zajca, mascarponejem, limono, česnom in zelišči ter mesno lazanjo.


Rižota je bila solidna, vendar precej daleč od tiste, ki jo sicer Jamie opeva v njegovih kuharskih knjigah in oddajah. Prave gobe so bile morda v rižoti prisotne zgolj v sledeh, sicer so prevladovali šampinjoni. Dimljena mozzarela je reševala slavo italijanske rižote, saj je bilo tudi sicer parmezana občutiti zgolj za vzorec

Testenine (casarecce) z divjim zajcem so bile menda zares okusne, takšne, da jih je princeska menjala z lazanjo, ki jo je sicer naročila zase. Ta je bila menda na lestvici od 1 do 10 bolj na predelu pod petico - raje ne povem, kako jo je ocenil dragi.


Seveda smo morali večerjo zaključiti z nečim sladkim. Otroka (tavelika, ki že lahko izbirata;-) sta se odločila kar za sladoled, saj je obljubljal možnosti različnih prelivov in posipov, a se je na koncu izkazalo, da je bilo predvsem veliko obljub. Dragi si je izbral Tutti frutti lemon meringue pie, ki ga ne bo pozabil do kocna življenja. Pa ne zaradi božanskosti okusa, kot bi lahko domnevali, pač pa zaradi razočaranja, ki ga je preplavilo ob stiku prve žlice z njegovimi  željnimi brbončicami. Okus je bil v resnici precej umeten - zares ta sladica ne more biti v ponos nikomur, še najmanj pa ne Jamieu. 



Jaz sem bila nekoliko na boljšem, saj sem lahko izbrala le jesensko Pavlovo (edino sladico brez glutena). Ta je bila zares sladka, presladka, a po drugi strani je res, da Pavlova takšna je - sladka, že skoraj osladna. Morda bi lahko pri jagodičevju, ki se je menda namakalo v Limoncelu malo popazili in izpustili dodatni sladkor, da bi kislina jagodičevja poskrbela za protiutež sladki meringui.



 Pod črto pa je zaključek ta, da gre pri Jamieu za veliko komercialno obarvano ozadje, za celo marketinško ustanovo, ki skrbi za to, da zadeva deluje tako uspešno.

Zase lahko rečem, da sem bila razočarana, precej razočarana in se v tem trenutku še vedno trudim poiskati razloge za to, da opravičim Jamiea kot kuharja, kot neko amater kuharsko ikono, ki sicer ne razočara. Prepričana sem, da je sicer kuhar na mestu, a njegova restavracija me klujb vsemu žal ni prepričala.


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...