četrtek, 20. november 2014

Skuta s kislo smetano, jabolki, praženimi lešniki in medom - slovenski zajtrk malo drugače


Menda naj bi bil tipičen slovenski zajtrk sestavljen iz kruha, namazanega z maslom in medom, mleka in jabolka. Takoj na začetku moram priznati, da takšnega zajtrka nisem imela že leta - morda nazadnje v obdobju, ko sem med študijem delala v vrtcu.

Pa nam je dal Mercator nov izziv - pripraviti tipičen slovenski zajtrk ali pa vsaj uporabiti sestavine tipičnega slovenskega zajtrka, seveda ob predpostavki, da so te lokalnega izvora, kar nedvomno pozdravljam. Mercator je namreč postavil novo spletno mesto KuhaM, kjer lahko spremljate izzive blogerjem in mimogrede najdete kakšno idejo, recept, jed zase. Prav všečna stran - le pokukajte.

Ker kruha ne jem, tudi brezglutenskega ne, sem morala seveda tipičen slovenski zajtrk posodobiti - tako bo morda marsikomu postal bolj všečen - manj karbo ohaičen, čeprav žlička medu malo pokvari siceršnjo "low carb" izvedbo, pa vendar - med je zdrav;-)


SESTAVINE:
100 g polnomastne skute
50 g kisle smetane (30 % maščobe)
1 jabolko
sok polovice limone
cimet
1 pest praženih lešnikov
žlička slovenskega kostanjevega medu

PRIPRAVA:
Skuto sem dobro premešala s kislo smetano. Nanjo sem naložila koščke jabolk, ki sem jih malo pokapljala z limoninim sokom in potresla s cimetom. Po vrhu sem potresla sesekljane pražene* lešnike in prelila z žličko medu.

*Praženi lešniki dobijo veliko boljši okus - popražite pa jih lahko kar v pečici. Za približno 15 minut jih na pekaču v pečici (180 ° C) pražite, nato pa v bombažni krpi zdrgnete, da odstopi kožica.


V tem primeru meni lešniki nadomestijo kruh. Skuta z jabolki in cimetom pa mene spominja na štrudl, ki ga ravno tako sicer ne smem jesti.



Po takšnem zajtrku se lahko naredi samo še en krasen dan;-)












sobota, 15. november 2014

Gostilna Rajh, Bakovci - prekmurska perla



Izleti so pri nas vedno povezani z iskanjem dobre ponudbe hrane za kosilo. Osebno me vedno bolj vleče v zahodni del naše preljube Slovenije - tako kulinarično kot pokrajinsko. A ima vsak del naše deželice svoje posebnosti, lepote, pristnost in dobrosrčnost pri ljudeh, tako da vsake toliko zaidemo tudi izven najbolj želenega dela. A najprej, poleg načrtovanja ogleda znamenitosti in aktivnosti poiščemo, kje bomo na tistem delu lahko dobro jedli. Priznam, da je prekmurska hrana za moj okus nekoliko pretežka in tudi za mojo dieto (brez glutena) velikokrat neustrezna. A pri Rajhu ni tako zelo prekmursko. Je čutiti vpliv Prekmurja, a z neko novo, svežo noto. In ravno slednje mi je tu najbolj všeč. Gredo naprej s časom, pa kljub vsemu ohranjajo tradicijo. 



Pozdrav iz kuhinje je bil sezonsko in lokalno obarvan - bučni namaz v dveh oblikah - iz buč in iz bučnega olja. Seveda na domačem kruhu. Moji miškeci so zmazali vsega.


Prekajena postrv je bila korektna. Za moj okus je bilo edino nekoliko preveč vsega za krožnik hladne predjedi.





Račji carpaccio je bil zelo zelo okusen, tudi majonezni in zeliščni dodatek sta mu dala pravo piko na i.









Bučna juha z ingverjem in jabolčnim čipsom. Buča in ingver sta preizkušeno dobra kombinacija že v Anini juhi. In bučne juhice so jeseni zame zakon. Pa vendar je zame domača juha le domača.




Jelenovi medaljoni so bili menda zelo okusni, a zame prepovedani. Očitno je moka še vedno potrebna za zgoščevanje omak, čeprav sem sama že ničkolikokrat dokazala, da temu ni tako. Razumem pa, da je izvedba tega v gostilnah, kjer se pripravlja hrana za veliko število ljudi, to težje (ne pa tudi nemogoče;-). 




Moja izbira so bili jagenjčkovi kotleti na pečeni zelenjavi. Odlično! Okusno! Ravno prav pečeno meso!




Flambirane sveže fige s sladoledom - klasična jesenska sladica, a zame ni boljšega kot ugriznit v milijon drobnih pikic sladke in slastne tople fige v kombinaciji z rahlo topljenim sladoledom - mmmm.




Tortica z bučnim dnom in pannacottastim vmesnim slojem ni bila presežek vseh presežkov. Če je bilo tortno dno nekaj posebnega, nas je pa panna cotta plast pustila ravnodušne. Pregosta, preželatinasta, presuha. Dekoracija pa krasna.


Pečema čokolada s pečenimi slivami in sladoledom. Kombinacija zelo posrečena, malo je zmanjkalo na izvedbi - posebej pečene čokolade.

Pod črto lahko rečem, da smo pri Rajhu odlično jedli. Vsekakor se bomo še vrnili, ko bomo v tistih koncih, saj Prekmurje ravno ne prekipeva od dobrih gostiln. Morda pa še jaz nisem spoznala takšnih.

Rajha vsekakor priporočam!

ponedeljek, 10. november 2014

The Golaž po receptu moje ome - brez glutena


























Golaž se sicer sliši zelo menzarska ali pa prvomajska jed, a povem vam, da je dober golaž lahko tudi prava umetnina. Pri nas doma, v moji primarni družini, smo najboljši golaž vedno jedli pri omi. No, tudi od dedka ni prav nič zaostajal, a žal nas je dedi, na katerega me veže vrsto kulinaričnih (predvsem tistih pregrešnih) spominov, prehitro zapustil in tako nas še danes z njim razvaja oma. A kadar si vzamem čas in se pripravim na to, da bom na moji koži in laseh vonjala praženo čebulo, se ga lotim tudi sama. Trud je seveda bogato poplačan. In čisto vsakič si mislim, da ga bom pripravila malo več ter nekaj zamrznila za dneve, ko je potrebno nekaj res na hitro pripraviti za kosilo, ga že prvi dan pomažemo v celoti. 

Za dober golaž je potrebno upoštevati nekaj preprostih pravil:

1. Kolikor mesa, toliko čebule.

2. Čebulo pražimo zelo počasi - nikakor ne sme porjaveti.

3. Najboljši za pripravo golaža je bočnik, ki ga narežemo na večje kose - tako meso ostane sočnejše.

4. Golaž ne potrebuje prav nobenega zgoščevanja z moko. Za gosto omako bo poskrbela čebula.

5. Pomembne začimbe za pripravo golaža so rdeča mleta paprika, česen, majaron, lovorjev list in paradižnikov pire (mezga).

6. Praviloma je naslednji dan še boljši (če vam ga uspe prihranit;-)



SESTAVINE:
1 kg govejega bočnika
1 kg čebule
olje ali svinjska mast
mleta, sladka rdeča paprika
3 stroki česna
2 lovorjeva lista
prgišče majarona
malo timijana
malo mlete kumine
3 žlice paradižnikovega pireja (mezge)
sol in poper

PRIPRAVA:
Na maščobi zelo počasi pražimo sesekljano čebulo (predlagam, da je ročno sekljana, saj v multipraktiku spusti preveč tekočine). Pri praženju čebule smo potrpežljivi in pazljivi, saj ne želimo, da se nam bo čebula obarvala na rjavo. Pražimo jo toliko časa, da se skoraj povsem razpusti - izgleda kot nekakšna jabolčna čežana. Nato ogenj nekoliko povečamo, čebulo umaknemo na en konec posode in na hitro popražimo kose mesa. Dodamo mleto papriko, strt česen in paradižnikov pire , premešamo in vse skupaj zalijemo z malce vode - toliko, da se bo meso lahko počasi dušilo - nikakor pa ne utonilo v vodi. Dodamo še preostale začimbe: sol, poper, majaron, timijan in kumino, zmanjšamo ogenj, posodo pokrijemo s pokrovko in počasi kuhamo dve do tri ure - dokler se meso popolnma ne zmehča. Vmes seveda od časa do časa vse skupaj premešamo in po potrebi po malem prilivamo malo vode, da se nam ne bi kaj sprijelo na posodo.

Poleg golaža se najbolj prileže "tapočasna polenta" - to mi lahko verjamete tudi tisti, ki niste prav ljubitelji polente.

In kar je zame najboljše - tega kosila se pri nas razveselijo prav vsi - od enainštiridesetletnika do dvoletnika;-)




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...